Avtor: Blaž Tomažin Bolcar

Ukrajinski skeletonist Vladyslav Geraskevič je na olimpijskih igrah želel nastopiti s čelado, na kateri so bile fotografije več kot 20 ukrajinskih športnikov in otrok, ubitih v vojni z Rusijo, kot simbol spomina in opozorila na posledice agresije. Takšno čelado je uporabljal na vseh treningih. Mednarodni olimpijski komite (MOK) čelado označil kot politično sporočilo, prepovedano po pravilih olimpijske nevtralnosti, in zato športniku ni dovolil nastopa z njo. Pred diskvalifikacijo so mu ponudili kompromis, med drugim nošenje črnega žalnega traku ali uporabo čelade le izven tekmovanja, vendar Geraskevič tega ni sprejel.

MOK je zato ukrajinskega športnika izključil z olimpijskih iger, njegova pritožba pa je bila že obravnavana pred Ad hoc oddelkom Mednarodnega športnega razsodišča (CAS), ki jo je zavrnil. To pomeni, da odločitev MOK za zdaj ostaja v veljavi, vendar podrobna obrazložitev arbitražne odločbe še ni objavljena, zato bo mogoče dokončne pravne zaključke in bolj poglobljene komentarje podati šele, ko bo znana celotna argumentacija CAS.

Kljub temu zadeva že zdaj odpira več pomembnih pravnih vprašanj. Najprej je treba poudariti, da izražanje, ki se ga je športnik posluževal v tem primeru, samo po sebi ne predstavlja sovražnega govora in je načeloma skladno s standardi svobode izražanja, kot jih določa Evropska konvencija o človekovih pravicah. Prav zato se postavlja vprašanje sorazmernosti ukrepa: odvzem akreditacije in posledična prepoved nastopa predstavljata najstrožji možni športni ukrep, ki mora biti posebej prepričljivo utemeljen in uporabljen kot skrajna možnost.

Odločitev MOK odpira tudi vprašanje jasnosti pravne podlage. Če ni natančno pojasnjeno, katera konkretna določba olimpijske listine ali spremljajočih smernic naj bi bila kršena, se lahko pojavi problem pravne varnosti. Po doslej znanih informacijah nošenje sporne čelade ni povzročilo motenj tekmovanja, prav tako ni šlo za klasično politično propagando ali sovražni govor, niti se drugi tekmovalci niso pritožili. V takšnem kontekstu argument o morebitni nesorazmernosti sankcije ostaja pravno relevanten.

Primer odpira tudi širše vprašanje skladnosti takšnih odločitev z varstvom svobode izražanja po 16. členu švicarske ustave ter 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki sta za CAS kot arbitražno institucijo s sedežem v Švici pomembna referenčna pravna okvira. Obe pravni podlagi dopuščata omejitve svobode izražanja le, če so zakonite, nujne in sorazmerne ter sledijo legitimnemu cilju. Zaščita politične nevtralnosti športa kot taka ni izrecno priznana kot razlog za omejevanje svobode izražanja, zato ostaja odprto vprašanje, ali gre pri takih odločitvah predvsem za avtonomno športnoregulatorno politiko, ki pa mora kljub temu spoštovati temeljne pravne standarde.

Pomemben vidik predstavlja tudi razlaga 50. člena olimpijske listine, ki prepoveduje politične, verske ali rasne demonstracije oziroma propagando na olimpijskih prizoriščih. Ta določba pa ni izolirana – treba jo je brati skupaj s pravilom 40.2 in temeljnim Načelom olimpizma št. 1, ki poudarja spoštovanje mednarodno priznanih človekovih pravic, vključno s svobodo izražanja. Olimpijska listina torej na eni strani priznava svobodo izražanja, na drugi pa jo lahko skozi pravilo 50 in spremljajoče smernice precej široko omejuje. Ker ni jasno določene hierarhije med temi pravili, nastaja določena pravna napetost in potencialna pravna negotovost.

Iz kratkega sporočila za javnost CAS je mogoče razumeti tudi, da CAS svobode izražanja športnikov ni obravnaval povsem restriktivno. Posredno je mogoče razbrati, da naj bi bil prostor za izražanje športnikov v olimpijskem kontekstu lahko celo nekoliko širši kot v nekaterih drugih športnih okoljih, denimo v profesionalnem nogometu, kjer so pravila glede političnega ali simbolnega izražanja pogosto še strožja. To sicer ni izrecno zapisano, vendar takšen poudarek na tehtanju pravic športnika in ciljev olimpijskega gibanja nakazuje nekoliko bolj niansiran pristop, kot smo ga vajeni v nekaterih drugih športnih disciplinah.

Prav zato se v takih primerih postavlja ključno vprašanje, ali konkretno ravnanje športnika res predstavlja politično propagando v smislu 50. člena ali pa gre prej za osebno, spominsko ali humanitarno izražanje, ki je lahko celo bližje vrednotam olimpizma kot njihovi kršitvi. Bistveno pravno vprašanje tako ni zgolj obstoj prepovedi, temveč predvsem njena razlaga, sorazmernost in konsistentnost uporabe. Preširoka ali nekonsistentna interpretacija lahko vodi v pravno negotovost in potencialno neskladje z lastnimi temeljnimi načeli olimpijskega gibanja.

Odločitev bi lahko imela tudi širši precedenčni učinek za prihodnje primere izražanja športnikov na velikih mednarodnih tekmovanjih. Če bo potrjena stroga interpretacija pravil MOK, bi to lahko utrdilo restriktiven pristop k izražanju športnikov. Če pa bi se v prihodnje izkazalo, da je treba takšne odločitve razlagati bolj ozko ali drugače, bi to lahko odprlo več prostora za osebno, družbeno ali humanitarno izražanje športnikov, zlasti kadar ne gre za politično propagando ali sovražni govor. V vsakem primeru pa bo verjetno tudi v prihodnje veliko takšnih primerov presojanih individualno, od primera do primera.

Eden izmed najbolj zanimivih vidikov, ki izhaja iz sporočila za javnost CAS (https://www.tas-cas.org/generated/assets/lists/dceab111-07bc-435f-b5f9-de88eff9db72/CAS%20Media%20Release_Milano%20Cortina_Decision_AHD09.pdf ), so ugotovitve arbitra posameznika, da so omejitve svobode izražanja lahko pravične in sorazmerne predvsem takrat, kadar se nanašajo na izražanje »med tekmovanjem na samem tekmovalnem prizorišču«. Arbiter je pri tem posebej poudaril, da imajo športniki možnost ozaveščanja javnosti »prek drugih priložnosti … (v mešanih conah, na novinarskih konferencah, na družbenih omrežjih ali – v primeru gospoda Heraskevycha – tudi z nošenjem čelade med štirimi trening vožnjami)«.

Takšno razlikovanje med političnim izražanjem na tekmovalnem prizorišču in zunaj njega se zdi nekoliko drugačno od pristopa, ki ga pogosto zavzemajo nogometni disciplinski organi. Ti so namreč večkrat sankcionirali klube in igralce zaradi domnevnih kršitev obveznosti politične in verske nevtralnosti tudi zaradi izražanja zunaj samega igrišča. Hkrati pa so nekatere oblike političnega ali osebnega izražanja igralcev na igrišču v posameznih primerih ostale brez sankcij pristojnih športnih zvez. Zato se zdi, da enotna in dosledna praksa na tem področju še vedno ostaja precej nedoločna in težko opredeljiva.

Za konec velja dodati, da ima športnik po izdaji obrazložene arbitražne odločbe praviloma še možnost izrednega pravnega sredstva pred Švicarskim zveznim vrhovnim sodiščem, čeprav so razlogi za takšno pritožbo precej omejeni in večinoma procesne narave. Ob tem pa se po zadnjih razpravah v zvezi z razmerjem med športno arbitražo in pravom Evropske unije, tudi ob luči zadev, kot je primer ISU oziroma t. i. zadeva Serain, odpira vprašanje, ali bi se lahko v določenih okoliščinah odprla pot do presoje pred sodišči EU. Nenazadnje je bila diskvalifikacija izrečena na ozemlju Evropske unije in ima lahko tudi širše učinke na pravni in ekonomski položaj športnika.

Dokončne pravne zaključke pa bo vendarle mogoče podati šele po objavi celotne obrazložene odločbe CAS, ki bo razjasnila razloge za takšno odločitev in njene širše pravne implikacije.

V letu 2026 je v Sloveniji stopila v veljavo nova zakonodaja^[1] o ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, ki na novo določa pogoje za vstop, ostanek in izstop iz sistema normiranih odhodkov ter uvaja progresivno obdavčitev normirancev. Ta zakonodaja prinaša pomembne spremembe že od 1. januarja 2026 naprej, saj so pogoji za vključitev in nadaljevanje v sistemu spremenjeni, hkrati pa so določena strožja pravila za ponovni vstop v ta sistem. Spremembe zakonodaje bodo, kakor pojasnjeno, imele velik vpliv predvsem na kolektivne športe.

Skladno z novo ureditvijo morajo tisti, ki želijo ostati ali postati normiranec – to je samostojni podjetnik, ki davčno osnovo ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov – izpolnjevati stroge prihodkovne meje za leto 2026 (do 120.000 eur za polne s.p. in do 50.000 eur za popoldanske s.p.) ter izpolnjevati pogoj neprekinjenega zavarovanja. Obenem pa je možnost ponovnega vstopa v sistem normiranih odhodkov omejena šele po več kot petih davčnih letih od izstopa ali prenehanja dejavnosti, kar ustvarja obsežne posledice za mobilnost in karierni razvoj samostojnih strokovnjakov in športnikov. 

Vpliv sprememb na šport

Za športnike in športne organizacije so spremembe normiranega sistema poseben izziv, ki neposredno vpliva na konkurenčnost športnih dejavnosti. Slovenski klubi in športniki se namreč pogosto soočajo z realnostjo, kjer finančni trg ne zmore podpreti konkurenčnih plač in pokritja stroškov kakovostnih igralcev, kar je že v preteklosti omejevalo mednarodno tekmovalnost domačih športnih kolektivov. 

Klubi so doslej vsaj deloma lajšali ta problem z angažiranjem športnikov kot normirance, kar je omogočalo višja neto izplačila in zmanjšano davčno obremenitev v primerjavi z redno zaposlitvijo. Ta ureditev je bila skoraj pravilo v kolektivnih športih, kjer so športniki redko formalno zaposleni, temveč delujejo kot samozaposleni z normiranim statusom.

Z novimi pravili pa so pogoji za nadaljevanje normiranega statusa, predvsem za ponovni vstop v sistem po izstopu, postali izjemno restriktivni. Športnik, ki zapusti državo in s tem za določen čas zapre svojo dejavnost ali izstopi iz sistema, pogosto ne bo mogel ponovno vstopiti v ta sistem, če od izstopa ne mine več kot pet let. Tak scenarij je povsem običajen v športnem življenjskem ciklu – nogometaši, košarkarji in drugi športniki pogosto nastopajo v tujini, nato pa se vrnejo v domovino. Pri tem takšen posameznik zaradi nove ureditve ne more ponovno uveljavljati statusa normiranca, kar pomeni, da bo za slovenske klube predstavljal bistveno večji strošek na trgu dela kot bi ga sicer, kar neposredno zmanjšuje njihovo konkurenčnost. 

Poleg tega nova zakonodaja uvaja progresivno dohodninsko obdavčitev normirancev: do določene meje je obdavčitev še 20 %, vendar del, ki presega prag, obdavčijo po 35 % stopnji, kar pomeni dodatno davčno breme za tiste z višjimi prihodki. Takšna ureditev je bistveno manj ugodna kot dosedanja pavšalna obdavčitev in lahko vodi do povišanih davčnih obveznosti športnikov in strokovnih sodelavcev, kar je še posebej problematično v športnih panogah, kjer se prihodki iz naslova klubskih pogodb in trženja že tako gibljejo okoli meja za obstanek v sistemu. 

Kako naprej

Spremembe normiranega sistema, ki so stopile v veljavo leta 2026, kažejo na to, da nova ureditev ni bila zasnovana z mislijo na specifične potrebe športa. Čeprav so nekatere spremembe morda bile mišljene kot del širšega davčnega in socialnega paketa, je jasno, da za športno panogo predstavljajo resne operativne in finančne izzive. Strožji pogoji za ponovni vstop v sistem normiranih odhodkov in uvedba progresivne obdavčitve povečujejo negotovost in davčno breme za športnike ter omejujejo sposobnost klubov, da konkurirajo na domači in mednarodni ravni.

Če se to stanje ne bo sproti prilagajalo z upoštevanjem realnih potreb športnikov in športnih organizacij, se lahko kakovost slovenskega športa še dodatno zniža, klubi pa bodo težje zagotavljali razvoj in zadržanje talentov. Zato se zdi nujno, da se pri prihodnjih razpravah o davčni in socialni zakonodaji upoštevajo specifičnosti športa kot dejavnosti, ki je značilno mednarodno mobilna, intenzivno profesionalna in občutljiva na davčne ter statusne spremembe.

Ob navedenem je nujno izpostaviti, da je šport kot panoga vse prevečkrat le nem opazovalec dogajanja v državi. Ob nenehnih spremembah zakonodaje, ki v bistvenem vplivajo na status športnikov in športnih organizacij, je presenetljivo, da se slednji ne oglasijo in postavijo za svoje pravice oziroma interese. Težko si predstavljamo, da bi naši športniki stavkali. Vsak si misli, da bi slednje škodovalo samo njim samim. Si predstavljate, da bi npr. Domen Prevc na vrhu zaletišča na velikanki v Planici sporočil, da stavka zaradi mačehovskega odnosa države do športa? Mogoče bi bilo potrebno kaj takšnega.

---

^[1] Zakono o pravici do zimskega regresa ter prenovi normiranih odhodkov (ZPZR) Uradni list RS, št. 91/25

Zaključek leta praviloma vabi k refleksiji, k pregledu preteklih dogodkov in k razmisleku o tem, kako naprej.

Ko govorimo o športu, razprava skoraj vedno zdrsne k športnim rezultatom, prestopom, velikim tekmovanjem in drugim na videz bolj »zanimivim« temam. Bistveno redkeje, skoraj nikoli, pa se odpira vprašanje upravljanja športa. Tema se morda zdi suhoparna, a prav dobro korporativno upravljanje predstavlja temeljni pogoj za uspešno in trajnostno delovanje vsake organizacije. Športne organizacije pri tem niso izjema, ne le zato, ker se ukvarjajo z ekonomsko dejavnostjo, temveč zato, ker upravljajo z ljudmi, javnimi sredstvi, ugledom in pogosto tudi z otroki in mladimi.

Principi dobrega korporativnega upravljanja predstavljajo skupek pravil, standardov in dobrih praks, ki urejajo način vodenja, nadzora in odločanja v organizacijah. Temeljijo na transparentnosti, odgovornosti, integriteti, učinkovitosti, zakonitosti in pravičnosti. Njihov namen je zagotoviti jasno razmejitev pristojnosti med vodstvenimi in nadzornimi organi, preprečevati konflikte interesov, omogočati odgovorno upravljanje sredstev ter varovati interese vseh deležnikov. V športu pa ti principi dobijo dodatno razsežnost, tesno so povezani tudi s safeguardingom, torej z dolžnostjo organizacij, da aktivno varujejo telesno, psihološko in moralno integriteto športnikov.

Slovenijo je pred meseci dodobra pretresla afera v judu, ki je razgalila vso bedo upravljanja športne panoge, ki je Sloveniji v zadnjem desetletju prinesla številna odličja z največjih svetovnih tekmovanj. Primer ni razkril zgolj posameznih zlorab, temveč predvsem sistemski kolaps upravljanja: odsotnost učinkovitih mehanizmov zaznave nepravilnosti, pomanjkanje varnih in zaupanja vrednih poti za prijavo zlorab ter popolno neodzivnost oziroma neodločnost organov, ko so bile prijave enkrat podane. To ni zgolj vprašanje etike, temveč jasen znak, da panožna zveza ni vzpostavila niti osnovnih standardov dobrega upravljanja in safeguardinga.

V tem kontekstu je nujno poudariti tudi pomen safeguardinga v športu, ki danes predstavlja neločljiv del dobrega korporativnega upravljanja. Safeguarding ne pomeni zgolj odzivanja na že storjene zlorabe, temveč predvsem vzpostavitev preventivnega sistema, ki vključuje jasne kodekse ravnanja, obvezna izobraževanja trenerjev in funkcionarjev, neodvisne in zaupanja vredne prijavne poti, zaščito prijaviteljev ter hitro, strokovno in nepristransko obravnavo prijav. Mednarodni standardi, kot jih razvijajo Mednarodni olimpijski komite, Svet Evrope in institucije EU, izrecno poudarjajo, da je dolžnost športnih organizacij ustvariti okolje, v katerem so športniki, še posebej mladoletni, zaščiteni pred psihičnimi, fizičnimi in spolnimi zlorabami, pa tudi pred zlorabo moči in avtoritete. Primer iz juda jasno kaže, da odsotnost takšnega sistema ni naključna napaka, temveč neposredna posledica slabega upravljanja, v katerem odgovornost ni jasno določena, nadzorni mehanizmi ne delujejo, kultura molka pa prevlada nad dolžnostjo ukrepanja.

V kolikor pa se športne institucije ne morejo učinkovito spoprijeti z implementacijo mehanizmov safeguardinga to lahko naredi država ali celo sponzorji, in sicer na način, da svoje financiranje vežejo na pogoj vzpostavitve sistema safeguardinga. 

Še več, razkritja o društvih, ustanovljenih izključno za potrebe volilnih manipulacij znotraj panožne zveze, kažejo na globoko erozijo demokratičnih procesov in na zlorabo pravno-organizacijskih oblik za ohranjanje moči. Vse to se je odvijalo pred očmi javnosti, ob presenetljivo medlih in neodločnih odzivih vodilnih, kar dodatno spodkopava zaupanje v športne institucije.

Drugi primer, ki je prav tako požel veliko zanimanja javnosti, pa prihaja iz kolesarstva in se nanaša na potek mandatov voljenim funkcionarjem Kolesarske zveze Slovenije (KZS). V začetku decembra je javnost izvedela, da je vsem voljenim funkcionarjem mandat potekel že julija 2025. Pojasnila, ki so sledila, kažejo na elementarno nerazumevanje temeljnih pravil korporativnega upravljanja. Trajanje mandatov je jasno opredeljeno v statutu, temeljnem aktu vsakega društva ali zveze, in ga ne more podaljšati noben organ, niti skupščina. Edini pravno dopusten način je sprememba statuta. Posledično KZS od poletja 2025 do novih volitev v januarju 2026 deluje brez zakonitega predsednika. Gre za panožno zvezo v športu, ki je v izjemnem vzponu in ki bi prav v tem obdobju morala strateško in odgovorno kapitalizirati uspehe svojih športnikov.

V gospodarstvu si je težko predstavljati, da bi tovrstne situacije ostale brez takojšnjih in resnih posledic. V športu pa se, žal, ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov dobrega upravljanja takšne anomalije še vedno tolerirajo. Kako naj torej šport odvrže etiketo »prostočasne dejavnosti« in postane prepoznan kot resna, profesionalna in odgovorna gospodarska panoga?

Odgovor je neprijeten, a preprost: vse se začne in konča pri nas samih. Upravljanje športa je zgolj ogledalo kulture športne in širše javnosti. Dokler takšne prakse ne sprožijo dovolj močnega odziva članstva in širše javnosti, dokler volitve ne postanejo prostor resnične odgovornosti in dokler se zlorabe relativizirajo kot »notranje zadeve«, se nad njimi tudi nimamo pravice zgražati.

Kaj si želim na dan, ko praznuje slovenski šport? Najbrž bi bil najbolj pričakovan odgovor »športni uspeh«. Toda tega nam ne manjka. Kdo bi si lahko predstavljal, da bomo hkrati imeli najboljšo plezalko na svetu, najboljšega košarkarja, najboljšega kolesarja, najboljšega motokrosista in še mnoge druge. Število osvojenih medalj na prebivalca nas že desetletja uvršča v sam svetovni vrh. Uspeh torej imamo.

V zadnjih tednih pa je slovensko športno in širšo javnost pretresla afera v judu. Razkrite so bile sporne prakse fizičnega in psihičnega nasilja v enem najuspešnejših slovenskih judo klubov, ki so sprožile burno razpravo (pri tem se ne opredeljujem do očitkov glede spolnih zlorab). V medijih so svoje poglede na problematiko podali predstavniki juda, športni psihologi in odvetniki.

Jasno je postalo, da bodo razkritja povzročila veliko škodo športu in močno vplivala na vpis novih generacij. Na osnovni šoli mojega sina, kjer so bila mesta za judo krožek vedno takoj zapolnjena, letos sporočajo, da imajo še prosta mesta in vabijo k vpisu. Starši seveda ne želimo niti pomisliti na možnost, da bi se katera od obtožb, povezanih z afero, lahko zgodila našim otrokom.

Afera je razkrila, da slovenski šport, ne le judo, nima ustreznih mehanizmov za obravnavo in reševanje tovrstnih situacij. Najprej velja omeniti odziv krovne zveze, ki je bil medel in nedosleden. Namesto jasne in nedvoumne obsodbe slabih praks ter napovedi sprememb, se je predsednik Judo zveze zapletal iz odgovora v odgovor, ob tem pa razkril še, da volitve predsednika potekajo prek »slamnatega« članstva. Zaključil pa je z besedami: »To je šport, a veste«. V resnici pa bi moral šport predstavljati pošteno borbo, fair play, in nikakor ne manipulacij oziroma izigravanja pravil.

Odziv zaposlenih v klubu, ki je v središču dogajanja, je bil prav tako neprimeren. Trenerji, ki so neposredno vključeni, so branili sporne metode kot nekaj običajnega in celo nujnega za uspeh. Tudi športniki, ki so že zaključili svojo športno pot in so v času aktivne kariere bili člani kluba, so se bodisi ogradili od podajanja izjav ali pa podali splošne izjave v smilsu “ne želim posegati v trenutno situacijo”. To kaže na nerazumevanje spornosti (ali celo nezakonitosti) takšnega ravnanja ter na prepričanje, da je to edini pravi način dela. V takšnem okolju pa je jasno, da največjo škodo utrpi šport – tokrat judo.

Celotno dogajanje razkriva širšo težavo slovenskega športa: odsotnost učinkovitih mehanizmov varovanja športnikov. Vzpostavitev teh je ključna za sodobni šport, saj zagotavljajo varno okolje, predvsem za otroke in mlade, ki so najranljivejši. Gre za zaščito pred nasiljem, zlorabami, diskriminacijo in zanemarjanjem, kar je bistveno za ohranjanje integritete športa in zaupanja javnosti. Varovanje športnikov ni le etična dolžnost, temveč tudi pravna obveznost, ki jo zahtevajo mednarodne športne organizacije in nacionalna zakonodaja. Le tako lahko preprečimo dolgotrajne psihološke in fizične posledice ter predčasne konce športnih karier.

Spremembe se v športu največkrat zgodijo zaradi zunanjih dejavnikov. Kolesarstvo se je reorganiziralo po dopinških škandalih, ki so vrhunec dosegli z razkritji v zvezi z Lanceom Armstrongom, nogomet se je soočil s korupcijo po aferi Blatter, ameriška gimnastika pa s sistematičnimi zlorabami. Naj bo trenutna situacija v judu katalizator nujnih sprememb pri varovanju športnikov v celotnem slovenskem športu.

Na dan, ko praznujemo slovenski šport, si zato želim predvsem to: da bi bil slovenski šport še bolj urejen in da bi našim otrokom predstavljal varno ter spodbudno okolje za njihovo športno in življenjsko rast.

To vprašanje sem v zadnjih mesecih slišal že večkrat. In priznam – nikoli ga nisem povsem razumel. Kaj naj bi vračali in zakaj?

Če naj bi šlo za to, kako športniki vračajo Sloveniji za svoj športni razvoj, se mi zdi logika napačna. Zakaj bi moral športnik vračati? Zakaj takih vprašanj ne postavljamo podjetnikom, umetnikom ali politikom?

Resnica je, da uspehi naših športnikov večinoma niso rezultat nekega brezhibnega »sistema«, ampak predvsem njihove volje, talenta in podpore družin. Starši so tisti, ki so pogosto financirali treninge, opremo, dvorane in poti. Zato je iluzorno pričakovati, da so športniki “produkt Slovenije”.

Vprašanje »kako športniki vračajo Sloveniji?« je napačno zastavljeno – izhaja iz predpostavke, da športniki Sloveniji nekaj dolgujejo. V resnici športniki s svojimi uspehi že vračajo: z mednarodno prepoznavnostjo, vzornim zgledom mladim, aktivnostmi v domačih okoljih in pogosto tudi s konkretnimi finančnimi učinki. Namesto da bi jih obremenjevali z dolgom, bi morali kot družba razpravljati o tem, kako mi vračamo njim – skozi sistemske pogoje, ki omogočajo razvoj vrhunskega športa.

Ko Tadej Pogačar zmaga na Touru, ko Luka Dončić navdušuje v NBA ali ko Janja Garnbret in Tim Gajser znova stopita na najvišjo stopničko, nosijo ime Slovenije po svetu. To je reklama, ki bi jo sicer kupovali za milijone. Športniki pa jo ustvarjajo s trudom in talentom.

Vračajo tudi kot vzorniki – mladim kažejo, kako z disciplino in predanostjo prideš do cilja, kako se pobereš po padcu in verjameš vase. Nekateri pa vračajo še bolj neposredno: skozi fundacije, športne kampe ali celo posredno s prestopi, ki prinesejo milijonske prilive domačim klubom.

Zato športnikom ni treba vračati. Ker to že počnejo. In to več kot dovolj. Pravo vprašanje je, ali mi kot družba znamo vračati njim – z boljšimi pogoji, da bodo tudi prihodnje generacije lahko sanjale tako velike sanje.

Nogometna zveza Slovenije (NZS) je s 23. junijem uvedla novo obliko pogodbe, ki jo sklepata igralec in klub — t. i. »profesionalna pogodba o igranju nogometa za mlade perspektivne igralce« (pogodba za mlade igralce). Takšna pogodba je po novem edina pogodba poleg enotne pogodbe (za profesionalce) oziroma enotne pogodbe o zaposlitvi, ki se sklepa za profesionalce.

Zakaj potreba po novi pogodbi?

Pred uvedbo te nove oblike so imeli klubi na voljo le sklepanje enotne pogodbe za profesionalce. Vsebina te pogodbe je v bistvenih delih določena vnaprej in je klubi ne morejo prilagajati, razen če spremembe koristijo nogometašu ali nogometašici.

Ravno ta togost je pogosto povzročala pravno negotovost. Pojavljala se je predvsem v primerih, ko je mladoletni igralec ob podpisu pogodbe prejel zagotovilo, da bo vključen v vse aktivnosti prve ekipe, klub pa tega kasneje ni spoštoval. Velja namreč nepisano pravilo (ki ne temelji na nobeni sodni ali arbitražni odločbi), da klub igralca lahko prerazporedi v selekcije, ki ustrezajo njegovim letom. Posledično takšna obljuba pogosto ostane le prazna beseda — seveda pa sodelovanje v prvi ekipi nikoli ne pomeni zagotovljenega igralnega časa.

Takšno situacijo bi bilo mogoče povsem enostavno urediti z aneksom k enotni pogodbi, kjer bi se stranke natančno dogovorile glede igranja v različnih selekcijah. Na ta način bi lahko hitro odpravili dvome in morebitno nezadovoljstvo.

Drugi primer zapletov so bile t. i. štipendijske pogodbe. V praksi so bile pogosto le prozoren poskus pogodbenega ustrahovanja igralcev: ti so se bali prekiniti pogodbo zaradi enostranskih klavzul, ki so jih obvezovale k vračilu vseh prejetih zneskov. Najprej je treba ugotoviti, ali sploh gre za štipendijsko razmerje, ki ga opredeljuje zakon. Za slednje je značilno predvsem, da se je štipendist dolžan po zaključku izobraževanja zaposliti pri štipenditorju, pri čemer v nasprotnem primeru nastopi dolžnost vračila prejetih štipendijskih sredstev. Hitro pa se pokaže, da v veliki večini primerov ne gre za pravo štipendijsko razmerje, temveč kvečjemu za podjemno pogodbo, po kateri igralec klubu nudi svoje storitve. To poleg davčnih vprašanj odpira tudi vprašanje izpodbojnosti (celo ničnosti) takšnih enostranskih in za mladoletne igralce nadvse škodljivih določil. Pravna negotovost v primeru spora med igralcem in klubom je bila zato velika — posledično tudi nezadovoljstvo vseh v nogometnem okolju.

Kaj v praksi pomeni »profesionalec«?

Občutek je, da je NZS z novo pogodbo želela vnesti več reda in pravne jasnosti. Toda že na prvi pogled ostaja več odprtih vprašanj kot jasnih rešitev. Težko je namreč govoriti o profesionalni naravi pogodbenega razmerja, če igralec prejema plačilo v višini 350,00 EUR. Že na prvi pogled je jasno, da to ne zadostuje za status profesionalca — tudi zakonodaja na več mestih določa minimalne zneske, ki jih mora zaposleni prejemati.

Najprej so tu pravila o minimalni plači v Republiki Sloveniji, ki na današnji dan znaša 1.277,72 EUR.^[1] Poleg tega imamo določila Zakona o državljanstvu, ki v četrti alineji prvega odstavka 10. člena določa, da mora vsak prosilec za naturalizacijo izkazati, da ima zagotovljena sredstva za materialno in socialno varnost, kar od 1. 3. 2025 predstavlja 494,09 EUR^[2] mesečno. To pomeni, da država navedeni znesek obravnava kot minimalna sredstva, ki naj bi posamezniku zagotavljala vsaj osnovno za dostojno preživetje. 

Poleg tega se za profesionalca šteje samo tisti, ki s svojim delom zasluži več, kot znašajo njegovi dejanski mesečni stroški za igranje nogometa — nastanitev, prehrana, prevozi, šolanje, oblačila, itd. Pri mladoletnih igralcih je skoraj gotovo, da ti stroški presegajo 350,00 EUR. Po navodilih NZS naj bi klubi pred sklepanjem pogodb za vsakega posebej preverili te dejanske stroške. Toda kako bo klub od mladoletnega igralca izvedel, koliko znašajo njegovi mesečni stroški, če zanj in še za njegove sorojence skrbi oče samohranilec? Klube to postavlja pred zelo zahtevno nalogo.

Kaj nova ureditev prinaša klubom?

Z uvedbo nove pogodbe je NZS želela zaščititi predvsem manjše klube, ki mladim igralcem niso mogli ponuditi enotne pogodbe za profesionalce. Ti so imeli status amaterja, kar je pomenilo, da so lahko prestopili v drug klub le proti plačilu nadomestila za trening in ne morebitne odškodnine (ki pri nas pogosto predstavlja največji del prihodkov klubov). Po novem bodo klubi, ki bodo sklepali pogodbo za mlade igralce, dolžni plačati nadomestilo za vzgojo prejšnjemu klubu, saj bo tak igralec pridobil status profesionalca.

Posebnost nove pogodbe je tudi ta, da ne določa več člena, ki bi določal višino odškodnine ob prestopu igralca v času trajanja pogodbe. To je verjetno posledica drugega odstavka Zakona o športu, ki določa: »Športna organizacija lahko od športnika, starejšega od 15 let, zahteva plačilo nadomestila za prestop, če ima z njim sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je to določeno in na podlagi katere prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji.«

Če igralec pogodbo prekine brez upravičenega razloga, se lahko registrira za novi klub. Klub, s katerim je imel pogodbo, odškodnine v smislu prestopa ne bo mogel zahtevati — lahko pa bo zahteval odškodnino za prekinitev pogodbe, ki po ustaljeni praksi pomeni razliko do vseh prejemkov do izteka pogodbe. Jasno je, da so ti zneski relativno nizki, še posebej v primerjavi s klasičnimi prestopnimi zneski v nogometu. Disciplinska sankcija za igralca in novi klub je sicer mogoča, a kaže, da bo prav grožnja takšne sankcije pogosto edini mehanizem, ki bo odvračal od neupravičenih prekinitev.

Še davčna negotovost za konec

Za konec je treba izpostaviti še davčno-pravni vidik. Ni namreč jasno, za kakšno pogodbo sploh gre: podjemno? Pogodbo s samostojnim podjetnikom (kar dijak sploh ne more biti)? Morda dijaško ali študentsko delo? Prav tako ni jasno, ali je znesek 350,00 EUR bruto ali neto. Vse to je ključno razumeti, še preden kdorkoli sprejme odločitev o podpisu nove pogodbe za mlade profesionalce.

Na tej točki prevladuje občutek, da nova ureditev odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Zato bi bilo smiselno počakati s sklepanjem takšnih pogodb, vsaj toliko časa, da se razjasnijo ključne dileme — od življenjskih stroškov in minimalnih zneskov do davčne obravnave in dejanske izvedljivosti v praksi.

---

^[1] https://www.gov.si/teme/minimalna-placa/

^[2] https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2025-01-0321/sklep-o-usklajenih-visinah-transferjev-ki-so-doloceni-v-nominalnih-zneskih-ter-o-odstotku-uskladitve-drugih-transferjev-posameznikom-in-gospodinjstvom-v-republiki-sloveniji

In a landmark Arce^[1] ruling, the European Court of Justice (ECJ) has delivered a decisive blow against exploitative contract terms, particularly those targeting young athletes. The case, which originated in Latvia, involved a 15-year contract between a teenage basketball player and a sports development company, binding the athlete to pay a significant portion of his future earnings. The ECJ emphasized that national courts must carefully assess the fairness of such terms, especially when they lack transparency regarding financial consequences.

The main points to note from the CJEU Ruling are: 

• A contract between a minor (who is not a professional sports person) and a business entity involved in career management and development services is a contract for services (consumer-supplier relationship) and not a sports related contract (refer para 54 and 59 of the CJEU Ruling). 

• A court of law is not precluded from examining the fairness of a contractual term if the term was not individually negotiated between the parties but is clear and intelligible (refer para 64 of the CJEU Ruling). 

• The position of a consumer is weaker than a supplier both in terms of bargaining power and level of information. This therefore warrants the necessity for the supplier to be transparent as to the contractual terms. Such a duty of transparency has to be interpreted broadly ((refer para 69 of the CJEU Ruling). 

• The key criteria to determine whether a contractual term is fair is not limited to examination of whether the term is grammatically intelligible to the consumer concerned. Instead, the assessment involves whether from the facts and circumstances surrounding the conclusion of the contract, it can be inferred that the information provided by the supplier before the conclusion of the contract, enabled the consumer to make a prudent decision as to the final consequences of concluding such a contract (refer paras 70 to 73 of the CJEU Ruling). 

• The test of transparency by the seller or supplier is limited to the period before the conclusion of the contract (refer para 72 of the CJEU Ruling). 

• There are also other factors relevant for determining whether a particular contractual term causes significant imbalance to the parties rights and obligations under the contract, namely, the fair and equitable market practices on the date of conclusion of the contract in the matter of remuneration in the field of the sport concerned (refer para 84 of the CJEU Ruling). Additionally, all facts and circumstances surrounding the conclusion of the contract as well as the other terms of the contract are relevant for consideration. 

• Lastly, the fact that the player was a minor at the time of conclusion of the contract is a relevant factor for determining whether a particular contractual clause is fair, especially when the contractual term stipulates that, in exchange for the provision of services for development and career support for a sportsperson, a consumer undertakes to pay remuneration equal to a percentage of the income received over the 15 years following the conclusion of the contract (refer para 104 of the CJEU Ruling).

In our line of work, we frequently encounter similar situations where companies, under the guise of supporting young athletes, secure disproportionate benefits for themselves in the event of the athlete’s future success. Young athletes and their families often lack the necessary knowledge of the sports industry and have little to no experience navigating its legal and financial complexities. At such a vulnerable stage, they are easily swayed by promises of opportunity and are rarely in a position to seek independent legal advice before signing binding agreements.

This judgment by the ECJ is a significant step forward in strengthening consumer protection across the EU. It sends a clear message that contractual fairness is not optional—especially when it comes to long-term agreements involving minors. Nevertheless, it is essential to emphasize the importance of obtaining independent legal review before signing such contracts—without it, athletes risk committing a significant portion of their career earnings to so-called “investors” under terms they may not fully understand.

---

^[1] Case C-365/23 [Arce] – (the name of the case is a fictitious name) – https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=296856&pageIndex=0&doclang=en&mode=req&dir=&occ=first&part=1&cid=15552496

Odvetniška pisarna Tomažin Bolcar je zastopala kanuista Savška v obravnavani zadevi.

Slovenski kanuist Benjamin Savšek je zaradi naknadno spremenjene kazni, ki mu je v finalni vožnji na olimpijskih igrah v Parizu prinesla večji časovni pribitek, namesto bronaste medalje končal na 11. mestu. Okoliščine so nakazovale na arbitrarnost odločitve glavne sodnice na tekmi, zato sta Benjamin Savšek in Olimpijski komite Slovenije pred AD HOC oddelkom Mednarodnega športnega razsodišča (CAS) vložila tožbo. Zahtevala sta razveljavitev odločitve in priznanje finalnega časa z dvosekundnim pribitkom. CAS je tožbo zavrnil z utemeljitvijo, da pritožnika nista uspela izkazati izjeme za odločanje glede »field of play decisions«.  

Dejansko stanje in pravila Mednarodne kajakaške zveze

V finalni vožnji kanuističnega slaloma C-1 se je Benjamin Savšek z  veslom in čolnom dotaknil vrat številka 5. Po členu 10.8.1 ICF Pravil za kanu slalom (v nadaljevanju: Pravila) je bil zanj določen pribitek dveh sekund.^[1]

Po prečkanju ciljne črte se je Savšek uvrstil pred slovaškega sotekmovalca s končnim časom 96,93 sekunde, kar so potrdili sodniki pri vratih oziroma video sodnik. Nekaj trenutkov zatem, potem ko je Savšek že izstopil iz kanuja, je glavna sodnica, skladno s členom 10.9.2 Pravil, kazen iz dveh sekund spremenila na 50-sekundni pribitek. Čas Savškove finalne vožnje je tako narasel  na 144,93 sekunde, ta pa je namesto osvojitve bronaste olimpijske medalje zasedel končno 11. mesto.

Pravila določajo, da v primeru različnih sodniških mnenj končno odločitev sprejme glavni sodnik. Hkrati člen 10.13 Pravil predpisuje, da mora biti vsak dvom rešen v korist športnika. V tem primeru sodniki o presoji dotika niso bili skladni, kar pomeni, da je dvom obstajal in da naj bi bila odločitev sprejeta v korist Savška. 

Po koncu tekmovanja Savšek ni prejel uradne obrazložitve  kazni. Glavna sodnica je po tekmi ustno povedala trenerju tekmovalca, da je  dotik ocenila kot nameren, uradno poročilo pa ni vsebovalo nobene utemeljitve. Prav tako tekmovalec ni prejel informacij, kateri sodniki so prvotno dodelili 2-sekundni pribitek in kakšna so bila njihova mnenja glede dotika vrat (za vsaka vrata so sicer zadolženi 2-3 sodniki, vključno z glavnim sodnikom na vratih in video sodnikom, ki pregleduje odločitve sodnika na vratih).

Pravila ne omogočajo vložitve protesta v finalu tekmovanja ICF prve ali druge stopnje – to je možno le do polfinalne faze – zato Benjamin Savšek ni imel možnosti vložiti protesta. 

Kajakaška zveza Slovenije je pozvala Mednarodno kajakaško zvezo za posredovanje dodatne razlage, vendar le-te ni prejela.

Mednarodna kajakaška zveza namreč nima objavljenih kakršnihkoli pravil, smernic ali pojasnil glede načina oziroma kriterija sojenja, prav tako ne obstajajo kakorkoli obrazložene predhodne odločitve v podobnih primerih s predhodnih tekem. V zvezi z odločanjem glede dodeljevanja kazni zaradi dotika torej ne obstaja nikakršen dokument z izjemo pravil, ki določajo, da navadni dotik šteje dve sekundi pribitka, medtem ko namreni dotik šteje petdeset sekund pribitka.

Možnost pritožbe

Ker tekmovalec v okviru tekmovanja ni imel možnosti pritožbe zoper odločitev glavnega sodnika, mu je preostala zgolj možnost vložitve pritožbe pred CAS-om.

Po ustaljeni praksi CAS-a ni mogoče uspešno izpodbijati odločitev športnih sodnikov, ki temeljijo na njihovi zaznani poteka tekmovanja.

Načelo, znano kot »field of play« doktrina zagotavlja, da so odločitve sodnikov na igrišču končne in niso predmet arbitražnega pregleda. 

Vendar pa doktrina  pozna nekaj izjem, ki pa se interpretirajo izjemno ozko. To je razumljivo, saj bi bilo nepraktično pričakovati, da bi se arbitri, ki niso strokovnjaki za posamezne športe, vmešavali v vsebinske odločitve sodnikov na tekmah.

Ena izmed izjem se nanaša na primere, ko odločitev sodnika pomeni jasno kršitev pravil igre. To ne vključuje napačne interpretacije ali ocene situacije, temveč očitno nepravilno uporabo pravil – na primer, če bi bil v nogometu za prekršek na sredini igrišča dosojen kazenski strel. Druga pomembna izjema velja za primere, kjer odločitev sodnika presega zgolj dogajanje na igrišču in je zaznamovana z goljufijo, pristranskostjo, arbitrarnostjo ali korupcijo.

Glede na okoliščine primera je imel Savšek tako na voljo le možnost sklicevanja na arbitrarnost odločitve glavne sodnice.

Pravno vprašanje

Za uspeh v konkretni zadevi je torej bilo potrebno dokazati, da je bila odločitev glavne sodnice arbitrarna.

V pravni praksi se kot arbitrarna šteje tudi odločitev, ki ni ustrezno obrazložena, kar je veljalo tudi v primeru Benjamina Savška. Razlogi zanjo so bili znani zgolj glavni sodnici, kar pomeni, da je bila odločitev nepreverljiva in s tem vprašljiva tako z vidika poštenosti kot pravne predvidljivosti.

Glavna sodnica je brez obrazložitve sprejela odločitev o najstrožji kazni, pri čemer tudi uradno poročilo s teme ni vključevalo pojasnila. Tekmovalec tako ni bil seznanjen s številom sodnikov, ki so izrekli dvosekundno kazen, in njihovim položajem pri vratih. Te informacije so bistvenega pomena, saj mnenje sodnika z boljšim pogledom na dogajanje šteje več kot mnenje sodnika z omejenim vidnim kotom. V tem primeru bi moralo veljati načelo v dvomu v korist tekmovalca, kot je to določeno v odločitvi CAS Ad hoc oddelka iz Aten. Odsotnost teh podatkov je tekmovalcu onemogočila učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe.

Nadalje je tekmovalec zatrjeval, da bi morala biti odločitev glavne sodnice obrazložena tudi v delu, ki se nanaša na uporabo načela »v dvomu v korist tekmovalca«. V konkretnem primeru je bilo že iz samega postopanja sodnikov jasno, da je med njimi obstajala različna interpretacija dogajanja, kar je razvidno iz spremembe kazni. Ko se sodniki ne strinjajo o interpretaciji dogodka, to pomeni obstoj dvoma. V takih primerih bi morala biti odločitev vsaj osnovno obrazložena, da bi bilo vsem deležnikom jasno, po katerih kriterijih je bila sprejeta. To je še posebej pomembno pri “kvalificiranih” športnih prekrških, kjer je višina kazni odvisna od presojanja namena tekmovalca.. Ni si moč predstavljati, da bi npr. v kazenskem postopku sodnik lahko brez obrazložitve odločil glede obravnave načela in dubio pro reo, kakor tudi ne, ali je bilo neko ravnanje obtoženca storjeno s hujšo obliko krivde. 

V primerih, ko sodnik izreče kazen v trajanju dveh sekund ali petdesetih sekund, bi moral biti njegov kriterij jasno določen. Pri dvosekundni kazni gre običajno za preprost dotik brez analize tekmovalčevega namena, medtem ko pri petdesetsekundni kazni pride v poštev vprašanje namere, kar zahteva večjo stopnjo presoje in odgovornosti glavnega sodnika. Višja kazen pomeni večjo dolžnost skrbnega ravnanja, saj je njena določitev bistveno bolj kompleksna. Ker glavna sodnica tega ni pojasnila, je izpodbijana odločitev arbitrarna in predstavlja zlorabo diskrecijske pravice.

Če več sodnikov izrazi različna mnenja o naravi prekrška, glavni sodnik ne more preprosto zavrniti mnenja sodnikov, ki menijo drugače, brez ustrezne obrazložitve. Če bi bilo to mogoče, bi bilo načelo v dvomu v korist tekmovalca povsem neuporabno. V takih primerih bi moralo biti pravilo jasno – če sodnik tega načela ne upošteva, mora svojo odločitev dodatno obrazložiti. Ker se to v tem primeru ni zgodilo, je bil tekmovalcu odvzet pravni mehanizem zaščite pred napačno odločitvijo.

Pomembno je poudariti, da v tem primeru ne gre za tehnični dvom, kot je dvom, pri katerem iz nekega razloga tudi po pregledu ni mogoče ugotoviti, ali je vrata premaknilo veslo ali pljusk vode. V tem primeru gre za dvom, ko eden ali več sodnikov meni, da premik ni bil nameren, glavni sodnik pa, da je bil nameren. V takih okoliščinah mnenja sodnika za vrata ni mogoče preprosto zavrniti – v tem primeru bi to namreč pomenilo, da ni situacije, v kateri bi bilo sploh mogoče uporabiti »korist dvoma«. Prav v tem primeru je treba uporabiti načelo »v korist tekmovalca« in dodatno pojasniti, če se ne uporabi. 

Razlogi za izpodbijano odločitev niso znani nikomur razen glavni sodnici, kar pomeni, da je ne more preveriti ne tekmovalec, ne trenerji, ne nacionalne zveze, ne drugi tekmovalci. Zaradi odsotnosti obrazložitve, jasnih smernic in prejšnjih odločitev, ki bi omogočale primerjavo, odločitev ni pravno preverljiva in njene pravne veljavnosti ni mogoče izpodbijati. 

Pojem samovoljnosti je mogoče opredeliti na podlagi več pravnih virov. V zadevi Treloar proti Biggeu, L.R. 9 Exch. 155 (1873) je bilo ugotovljeno, da pojem »samovoljen« pomeni nekaj, kar ni podprto s poštenim, trdnim in bistvenim razlogom ter brez navedbe razloga. Poleg tega se v skladu s sodbami švicarskega zveznega sodišča v zadevah 2C_832/2016 (sodba z dne 12. junija 2017) in BGE 140 I 201 S. 205 (sodba z dne 21. marca 2014), odločitev šteje za samovoljno, če je »očitno nevzdržna, resno ne upošteva jasnega in nespornega pravnega standarda ali načela ali šokantno krši občutek za pravičnost in poštenost; ni dovolj, da se zdi druga rešitev mogoča ali celo boljša«. Slednje je uporabil tudi CAS v zadevi CAS 2020/A/7090 Club Universidad de Guadalajara, Venados FC Yucatán & CF Correcaminos proti Federación Mexicana de Fútbol % Mexican Liga MX/Liga Asceno MX, kjer ugotavlja da »… arbitrarnost, diskriminacija ali kršitev morajo biti očitne in očitne ter žaliti osnovni občutek za pravičnost«.

Odločitev glavne sodnice v tem primeru pomeni samovoljno uporabo zadevnih predpisov s strani glavne sodnice, ki je imela učinek znotraj »field of play«, predvsem  zaradi neobrazloženosti postopkovnih in materialnih vidikov odločitve. Njena nepreverljivost ustvarja dvom o poštenosti sojenja, ne le pri tekmovalcu, temveč tudi pri vseh zainteresiranih straneh. Takšna odločitev ne le da ni skladna s temeljnimi pravnimi načeli, temveč krši tudi duh olimpizma in temeljna načela Olimpijske listine, ki jih mora Mednarodna kajakaška zveza spoštovati v skladu s členom 2 Statuta ICF.

Odločitev CAS-a

Arbiter posameznik je v svoji odločitvi zavrnil tožbeni zahtevek Benjamina Savška, ker naj tekmovalec ne bi uspel izkazati ene izmed izjem za obravnavo »field of play« odločitve.

Razlogi za takšno odločitev so, med drugim: 

(i) da arbiter ni bil prepričan, če je med športnimi sodniki sploh obstajal dvom o tem, katero kazen prisoditi Savšku;

(ii) da pravila glavnemu sodniku ne nalagajo obrazložitve svojih odločitev; in

(iii) da je glavna sodnica podala svojo obrazložitev, ki jo je v spis skupaj z odgovorom na tožbo vložila Mednarodna kanuistična zveza.

Zaključek

Tekmovalec se z bistvenimi razlogi odločitve, ki je dokončna, ne more strinjati. 

Dejstvo, da odločitev glavne sodnice ni nikjer pojasnjena in da so razlogi takšne odločitve poznani zgolj njej, hkrati pa je bila sprejeta v postopku, kjer pritožba v sklopu tekmovanja sploh ni mogoča, je odločitev očitno nevzdržna. Takšna odločitev ne upošteva jasnega in nespornega pravnega standarda ali načela in hkrati krši občutek za pravičnost in poštenost. Kako naj ne bi bil kršen občutek za pravičnost, ko je tekmovalec samo marioneta in vse niti vleče glavni sodnik?

Težko je razumeti, kako je mogoče zanikati obstoj dvoma med športnimi sodniki, saj ta  jasno izhaja iz dokazov, priloženih tožbi. Dejstvo, da je bila tekmovalcu najprej izrečena dvosekundna kazen, nato pa se je ta spremenila v petdesetsekundno, nedvomno kaže na to, da sodniki niso bili usklajeni. Kljub temu je arbiter v sklenil, da to ne pomeni dvoma, temveč zgolj neusklajenost sodnikov, pri čemer trdi, da odločitev ni bila spremenjena, temveč le sprejeta. Takšni razlagi bi bilo mogoče pritrditi, če bi se sodniška presoja nanašala izključno na tehnično vprašanje, ali je do dotika sploh prišlo ali ne. Ko pa gre za presojo volje tekmovalca in njegovega namena, razhajanja v mnenjih sodnikov ne morejo pomeniti nič drugega kot dvom. Analogija z odločanjem porote v kazenskem pravu je očitna – odločitev porote se šteje kot “onkraj razumnega dvoma” šele takrat, ko so vsi porotniki enotni v svoji presoji. Res je, da pravila ne določajo izrecne obveznosti glavnega sodnika, da mora obrazložiti svoje odločitve, vendar to ne pomeni, da obrazložitev ni potrebna. Upoštevati je potrebno uveljavljene pravne standarde, načelo transparentnosti in sodniško integriteto, ki so zapisani v dokumentih Mednarodnega olimpijskega komiteja in Mednarodne kajakaške zveze. 

Obrazložitev glavne sodnice, priložena odgovoru na tožbo, je v najboljšem primeru pomanjkljiva, saj ne vključuje nobenega pojasnila glede spremembe kazni. Prav zaradi tega še dodatno potrjuje argumente tekmovalca o arbitrarnosti sprejete odločitve, namesto da bi sume ovrgla.

Postopek pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem je žal pokazal, da institucija še ni pripravljena pripreti vrat izjemam od doktrine »field of play«, ko gre za sprejemanje odločitev sodnikov, ki so lahko povsem diskrecijske, njihovo sprejemanje ne zadošča niti osnovnim uveljavljenim pravnim standardom in zanje ne obstaja nikakršen drugi mehanizem presoje ustreznosti. Še več, tekmovalci se zoper takšne odločitve lahko pritožijo izključno na CAS, kjer pa je možnost uspeha, ob upoštevanju trenutne nepripravljenosti kritične obravnave takih primerov, praktično nična.

---

^[1] Člen 10.8 Pravil za kanu slalom, https://kajak-zveza.si/wp-content/uploads/2023/03/2023SlalomICF-1.pdf.  

Priviligirani smo, ker živimo v času, ko slovenski šport dosega izjemne uspehe na mednarodnem prizorišču. Govorim izključno o tekmovalnih dosežkih, saj od sistemskega napredka, ki bi moral slediti tem uspehom, ni ne duha ne sluha. Naši kolesarji suvereno kraljujejo na cestah po vsem svetu, Janja Garnbret se z najvišjih balvanov ozira na tekmece, Luka Dončič navdušuje košarkarske navdušence po vsem svetu, Alenka Artnik odkriva globine morja, odbojkarji krojijo vrh svetovne elite, z olimpijskih iger se vračamo z žlahtnimi odličji, nogometna reprezentanca je zapustila evropsko prvenstvo kot neporažena, mlajši rodovi športnikov pa osvajajo medalje na mednarodnih tekmovanjih.

Ob vseh teh uspehih me tuji kolegi nenehno sprašujejo, kaj je tisto, kar Slovencem omogoča tako izjemne rezultate. Ponavadi jim povem, da smo izjemno vztrajni in predani ter da imajo naši športniki močno podporo družin in prostovoljcev. V resnici pa ne vem. Ne vem kako uspejo v okolju, kjer se športu iz leta v leto piše slabše. Vedno pa dodam, da k tem uspehom gotovo ne prispeva finančno okolje, ki je za športnike in klube vse prej kot stimulativno.

Finančna resničnost: klubi v primežu omejitev

Že dolgo je jasno, da slovenski klubi niso več enakovreden tekmec na mednarodni sceni, kar je bilo na prelomu stoletja še drugače, ko smo krojili evropski vrh v košarki in rokometu. Dejstvo je namreč, da slovenski trg finančno ne more podpreti klubov, da bi slednji lahko bili konkurenčni na mednarodni ravni, vsaj ne konstantno Poleg navedenega pa k nekonkurenčnosti dodatno prispeva tudi visoka obdavčitev plač, ki našim klubom onemogoča izplačilo večjih plač in posledično angažiranje kakovostnejših igralcev. Doslej je stanje nekoliko omili status samostojnega podjetnika oziroma športnega delavca – normiranca, ki je omogočal višja izplačila v primerjavi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi. Celoten slovenski kolektivni šport temelji na statusu normiranca. Ne poznam namreč športnika, ki bi bil v svoji organizaciji zaposlen.

Zakonske spremembe: prelomnica ali konec sanj?

 Spremembe zakonodaje pa grozijo, da bodo močno poslabšale položaj tako kolektivnih kot individualnih športnikov. Tisti, ki si sami financirajo svoje sezone, bodo v še težjem položaju, saj jim panožne zveze ne zagotavljajo dovolj sredstev za ustrezno profesionalno udejstvovanje.

Predlagana sprememba zakonodaje bo drastično posegla na področje športa. Občutek je, da se predlagatelji tega niti ne zavedajo, saj ta problematika v javnih razpravah ni bila nikjer naslovljena oziroma izpostavljena. Klubi bodo z istimi proračuni lahko svojim dobrim, kaj šele najboljšim igralcem, izplačevali precej nižje zneske. To bo neizogibno vodilo v upad kakovosti predvsem klubskega športa. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, se bomo lahko poslovili od mednarodnih tekmovanj in se sprijaznili z vlogo valilnice talentov, ki bo od svetovne športno-poslovne industrije prejemala le drobtinice.

O resni težavi davčne ureditve priča dejstvo, da velika večina slovenskih športnikov, ki imajo bolj donosne pogodbe, ni več davčnih rezidentov Slovenije. Že lansko povišanje osnove za izračun prispevkov pri »normirancih« (zaradi znižanja normiranih stroškov) se je močno odrazilo na pri višini neto prejemkov športnikov. Trenutno napovedane spremembe pa obetajo še zadnji žebelj v krsto slovesnkega športa in še večji beg naših talentov v tujino.

Preprost izračun pokaže, da ob predpostavki plačila v višini 300.000 EUR v dveh letih (kolikor je po sedanji ureditvi še možno prejeti), znaša obveznost plačila davkov 36.000 EUR, medtem ko bi po novi ureditvi znašala 81.500 EUR. V primeru tretjega leta (z enakim izplačilom, torej 150.000 na leto) pa znaša obveznost plačila davka po sedanji ureditvi 18.000 EUR, medtem ko bi po novi ureditvi znašala kar 75.000 EUR. Nova ureditev torej predpostavlja, da bo športnik v treh letih plačal približno 100.000 EUR več davka. Poenostavljeno to pomeni, da bo za toliko zmanjšano njegovo plačilo v kolikor klubi ne bodo slednjega prevzeli nase. Kar pa seveda ne pomeni enostavno 100.000 EUR več, temveč je potrebno ta znesek povečati za višino davkov, kar nas privede do končnega zneska v višini približno 200.000 EUR. In to samo za enega športnika.

Da ne bo pomote – jasno je, da obdavčitev športnikov oziroma klubov ne more biti drugačna kot za ostale subjekte, saj bi to predstavljalo kršitev ustave. To pa še ne pomeni, da ni mogoče vzpostaviti spodbudnejšega davčnega okolja (predvsem v obliki povečanja stopnje davčno priznanih odhodkov v primeru sponzoriranja), ki bi omogočalo večje investiranje v šport in s tem njegov ustrezen razvoj.

Največji ambasador Slovenije priključen na dihalni aparat

Ob vseh teh spremembah se zdi,da šport ponovno postaja kolateralna škoda urejanja drugih področij. Zdi se, kot da prevladuje prepričanje, da bo šport že nekako preživel. To morda drži, a vprašanje je, v kakšni obliki. Pomanjkanje sistemskih rešitev in spodbudne politike ga lahko potisne na rob propada, nekatere športne panoge pa celo čez. Težko je razumeti, kako lahko država tako brezbrižno ravna z nečim, kar je vedno veljalo za enega največjih ambasadorjev Slovenije na mednarodnem prizorišču.

Slovenska košarka se vsako leto sooča z velikim številom primerov, ko želijo mladoletni košarkarji ali košarkarice prestopiti v drug klub v Sloveniji. A je tak prestop pogosto pogojen s plačilom nadomestila za vzgojo. V nadaljevanju o tem, kdaj je klub upravičen do nadomestila za vzgojo, kaj so najpogostejše prakse in zakaj za prestop v največ primerih košarkar oziroma njegova družina neupravičeno plača kar sam.

Za začetek poglejmo »plastičen« in zelo realen primer, na podlagi katerega ugotovimo, da je obstoječa ureditev enostavno neustrezna:

Vaša hči trenira košarko v Novi Gorici od devetega leta starosti. Vsak mesec plačujete vadnino v znesku 40 EUR. Po končani srednji šoli vaša hči nadaljuje izobraževanje v Ljubljani. Jasno je, da se preseli v Ljubljano. Tam želi nadaljevati z igranjem košarke. Na podlagi obstoječe zakonodaje in predpisov KZS lahko prosto prestopi v ljubljanski klub in tudi pridobi pravico za igranje s strani KZS. Vendar novogoriški klub pošlje račun za nadomestilo za vzgojo izračunano na podlagi pravilnika KZS ljubljanskemu klubu. Če račun ni plačan, je klub suspendiran s strani KZS. Pritisk je torej na strani košarkarja – ali plača svoje nadomestilo ali pa ne bo prestopil. V 90 % primerov takšen račun dejansko plačajo košarkarji in ne klubi, saj nimajo denarja.

Znesek nadomestila v zgornjem primeru bi za dobro košarkarico znašal približno 2.000 EUR. V primeru košarkarja pa trikrat več, saj je vrednost točke nadomestila za košarkarje trikrat višja.

To je dejansko stanje, ki ni v redu.

Plačilo nadomestila za vzgojo je izključno breme kluba, v katerega športnik prestopa

Pravno-formalno je potrebno jasno poudariti, da skladno z Zakonom o športu (Zšpo-1) plačilo nadomestila za vzgojo (v nadaljevanju tudi »nadomestilo«) lahko bremeni izključno klub, v katerega športnik prestopa. Vendar kot ugotovljeno v praksi nadomestilo v večini plačujejo športniki sami oziroma njihovi starši. Pri tem moramo omeniti še, da plačilo nadomestila za vzgojo velja, če igralec nima sklenjene pogodbe s klubom. Za igralce s pogodbo oziroma igralce s poteklo pogodbo namreč določila o nadomestilu za vzgojo ne prihajajo v poštev. V zapisu se bom podrobneje opredelil le do problematike sistema nadomestil v slovenski košarki.

Košarkarska zveza Slovenije (v nadaljevanju »KZS«) v 18. členu Registracijskega pravilnika za igralca brez pogodbe^[1] določa, kot sledi:

»Igralec, ki v koledarskem letu prestopa ne dopolni 14 let, je po koncu vsake tekmovalne sezone prost in lahko prestopi v drug klub izključno v času prestopnega roka pod pogoji iz 15. člena tega pravilnika.

Igralec, ki prestopa po tekmovalni sezoni v letu, v katerem je dopolnil 20 let starosti in nima podpisane pogodbe, je po koncu vsake tekmovalne sezone prost in lahko prestopi v drug klub izključno v času prestopnega roka pod pogoji iz 15. člena tega pravilnika.«

Ob upoštevanju zgoraj citiranih starostnih omejitev in okoliščine, da je košarkar brez pogodbe ter dodatnih pogojev navedenih v 61. členu Registracijskega pravilnika KZS, mora nov klub ob prestopu košarkarja plačati nadomestilo za vzgojo izračunano na podlagi dololočil 62. člena tega pravilnika^[2].

Realnost in obenem dejstvo je, da za veliko košarkarjev v Sloveniji prihajajo v poštev pravila o nadomestilu za vzgojo, saj s klubom nimajo sklenjene pogodbe.

 

V odsotnosti zakonske definicije pojma »nadomestilo za vzgojo^[3]« (zakon obravnava samo pojem »nadomestilo za prestop^[4]«) je potrebno slednjo poiskati v pravilih KZS in tudi Mednarodne košarkarske zveze (v nadaljevanju »FIBA«).

Nadomestilo za vzgojo, kakor definirano v 60. členu Registracijskega pravilnika KZS, predstavlja »povračilo finančnih sredstev klubu za vložena sredstva in delo kluba pri vzgoji in razvoju igralca«. Do nadomestila je upravičen le klub, ki z igralcem nikoli ni imel sklenjene pogodbe (kadarkoli v času, ko je igralec član kluba). V Sloveniji se znesek nadomestila izračuna skladno s točkovanjem predpisanim z Registracijskim pravilnikom.

Skladno z obsežno judikaturo FIBE je mogoče ugotoviti, da nadomestilo predstavljajo vložki kluba, kot npr. razumni stroški trenerja, dvorane, prevozov na tekme, nastanitve, prehrane, opreme ipd. Ob tem je treba izpostaviti tudi dejstvo, da FIBA kot prispevek igralca smatra npr. brezplačno (ali znatno pod tržno ceno) igranje košarkarja za člansko moštvo. Slednje FIBA upošteva kot prispevek košarkarja k lastnemu razvoju oziroma razvoju kluba.

Namen obstoječe ureditve v predpisih KZS je, da si klub ob prestopu igralca lahko povrne stroške, ki jih je vložil v razvoj igralca in ne morebiti zahtevati plačila odškodnine. Slednja prihaja v poštev le v primeru veljavno sklenjene pogodbe med klubom in košarkarjem.

Odškodnina je v obravnavanem kontekstu pojem, ki ga določa pogodba – je torej predmet izključno pogodbenega razmerja med košarkarjem in klubom, saj ureja pravico do prestopa igralca v drug klub pred potekom pogodbe proti plačilu določene odškodnine. Morebitno določanje odškodnine po poteku pogodbenega razmerja je nezakonito.

V primeru odškodnine je treba upoštevati tudi določila 34. člena Zakona o športu glede upravičenosti zahtevati plačilo odškodnine, ki kot pogoj za uveljavljanje kakršnegakoli nadomestila za prestop jasno postavlja sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je določeno, da športnik prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji^[5].

Plačilo nadomestila za vzgojo v svojem bistvu torej ni zgrešeno, saj predstavlja osnovno odmeno za trud, ki ga v razvoj košarkarja vlaga klub. Težava nastane v primeru, ko košarkar na mesečni ravni plačuje vadnino in/ali prispeva za nakup športne opreme in/ali ga starši vozijo na tekme ter istočasno klub prejema javna sredstva za financiranje mladinskega pogona (plačilo trenerjev, subvencionirana dvorana ipd). Gre torej za primere, ko klub svoje storitve vzgoje obračunava in/ali je hkrati prejemnik javnih sredstev, kar je mimogrede seveda povsem legitimno.

Če torej košarkar na mesečni ravni plačujev vadnino in/ali plačuje (ali sorazmerno prispeva) za športno opremo (drese) in/ali v znatni meri poskrbi za prevoz na tekme, je treba od zneska nadomestila, izračunanega na podlagi pravil KZS, odšteti znesek lastnih prispevanj. Če so slednja enaka ali večja od zahtevanega nadomestila, pa to pomeni, da klub ni upravičen do nadomestila za vzgojo.

Poleg nevedenega je treba upoštevati tudi morebitna javna sredstva, s katerimi klub financira mladinske selekcije, kakor tudi prispevek košarkarja, ki igra za člansko moštvo brez pogodbe (brezplačno). Tudi sicer se zdi zahteva po plačilu nadomestila za igralca, ki je igral za člansko moštvo brez pogodbe, absurdna. V tem primeru namreč klub, ki z igralcem ni želel skleniti pogobe iz kateregakoli razloga, sedaj uveljavlja plačilo nadomestila.

Kot primer dobre ureditve lahko izpostavimo sistem v Mestni občini Ljubljana, kjer klubi, ki prejemajo javna sredstva, ne smejo zahtevati plačila za nadomestilo za vzgojo ravno iz razloga financiranja s strani javnih sredstev. Če pa se vseeno odločijo za takšen zahtevek, upravičenost do javnega financiranja izgubijo. Tak sistem se zdi bolj pravičen kot obstoječ sistem KZS, ki prispevkov košarkarjev ne upošteva.

Če povzamemo …

In se vrnemo k začetnemu primeru košarkarice, pri kateri je znesek nadomestila za vzgojo znašal 2.000 EUR. Če bi se od navedenega zneska odštele vadnine in ostala morebitna prispevanja košarkarja/staršev ter javnih sredstev, kar bi se, kot smo ugotavljali, moralo zgoditi, bi se znesek nadomestila znatno znižal oziroma verjetno ne bi bilo potrebno nikakršno plačilo.

Torej, v primeru, ko je košarkar finančno prispeval na enega izmed zgoraj opisanih načinov (oziroma kakorkoli drugače), bi se znesek odmerjenega nadomestila moral sorazmerno zmanjšati za tak košarkarjev prispevek. Če se znesek nadomestila, ki ga je treba plačati, ne zmanjša, je jasno, da klub od košarkarja za njegovo vzgojo zahteva višje plačilo, kakor naj bi ga bil upravičen zahtevati. Tak zahtevek kluba se namreč izkaže kot odškodnina in ne nadomestilo za vzgojo. Ko košarkar plačuje za svoje treninge, opremo, prevoze na tekme, igra brez nadomestila za člansko ekipo in/ali se klub ob tem financira iz javnih sredstev, je jasno, da je takšen klub financiran s strani igralcev in je morebiten zahtevek za plačilo nadomestila za vzgojo le prikrita oblika odškodnine. Slednja pa je, skladno z določili 34. člena Zšpo-1, nezakonita.

Kakor izpostavljeno uvodoma – sistem nadomestil je v primeru mladoletnih igralcev nujno potreben, če klub z igralcem nima sklenjene pogodbe. Pri tem pa bi bilo nujno upoštevati prispevke košarkarja v lasten razvoj. V nasprotnem primeru gre za odškodnino, ki pa je zakonsko prepovedana.

---

^[1] Za igralca s pogodbo oziroma igralca s poteklo pogodbo namreč določila o nadomestilu ne prihajajo v poštev.

^[2] https://www.kzs.si/UserFiles/File/Pravilniki/Registracije/Registracijski_pravilnik_čistopis_2022(1).pdf

^[3] Na problematiko odsotnosti jasne definicije obeh pojmov smo strokovnjaki opozarjali v času sprejemanja novega zakona.

^[4] Kar smiselno prestavlja odškodnino.

^[5] 34. Člen (prestop v drugo športno organizacijo)

Nova pravila določajo omejitev višine plačil agentom, hkrati pa posebno pozornost namenjajo mladoletnim nogometašem in njihovemu zastopanju. Agent bo odslej lahko samo fizična oseba, ki bo morala opraviti izpit in imeti licenco. Agentom bo prepovedano pristopiti k igralcu, ki je pod pogodbo z drugim agentom (četudi si tak igralec želi zamenjati agenta). Pregled pomembnejših novosti, ki bodo zagotovo razburkale agentske vode, in njihove vplive razlagamo v nadaljevanju.

Po tem, ko so v začetku leta 2022 v veljavo stopila nova pravila za agente v košarki, z današnjim dnem Mednarodna nogometna zveza (FIFA) prvič po letu 2015 ponovno uvaja regulacijo trga agentov v nogometu. Ta je bil po podatkih FIFA vreden 622,8 milijona USD (kolikor so znašale provizije agentom).

Poudariti velja, da pravila FIFA veljajo samo za mednarodne prestope in aktivnosti ter ne za nacionalne prestope, ki jih urejajo pravila nacionalnih nogometnih zvez. Slednje morajo do 30. septembra svoje predpise uskladiti tako, da bodo odražali duh ureditve na mednarodni ravni, razen če bi bilo slednje v nasprotju z lokalno zakonodajo. Ob tem ni odveč omeniti, da se nacionalne nogometne zveze lahko odločijo tudi za strožjo, bolj regulirano ureditev (ne pa blažjo).

Začetek veljave novih pravil in licenciranja agentov

Nova pravila bodo z današnjim dnem začela veljati le delno. Namreč, od danes naprej mora vsak, ki si želi postati nogometni agent, opraviti izpit^[1] in pridobiti licenco. Medtem bodo npr. pravila o tem, da igralca lahko zastopa le agent z licenco, pravila o omejitvah plačila in pravila glede zastopanja več strank v transakciji v veljavo stopila s 1. oktobrom 2023.

Hkrati velja opozoriti, da nova pravila o delovanju nogometnih agentov ne bodo veljala za pogodbe o zastopanju, sklenjene pred 16. decembrom 2022 (vse do njihovega poteka). To velja  tudi, če se transakcija izvede po 1. oktobru 2023. Omejitev plačila in omejitev zastopanja več strank v takšnih primerih ne bo veljala.

Dosedanja praksa zastopanja preko pravne osebe – agencije ne bo več dovoljena. Agent bo lahko le fizična oseba, ki pa bo lahko poslovala preko pravne osebe.

Postopek licenciranja in kriterij primernosti agentov

Nova pravila uvajajo sistem licenciranja zastopnikov. Vsak, ki bo želel opravljati aktivnosti nogometnega agenta, bo moral opraviti naslednje:

1. oddati prijavo prek spletne platforme FIFA;
2. opraviti izpit, ki ga izvaja FIFA, in plačati letno licenčnino v višini 600 USD;
3. izpolnjevati določene zahteve glede upravičenosti (eligibility) in stalnega strokovnega razvoja; ter
4. zavezati se k upoštevanju vseh predpisov FIFA.

Agentom, ki so bili licencirani po starih pravilnikih FIFA za agente igralcev iz leta 2008 in so bili registrirani kot posredniki pri nacionalni zvezi neprekinjeno od 1. aprila 2015, ne bo treba opravljati izpita. Licence FIFA bodo izdane samo fizičnim osebam in le pooblaščeni agenti bodo lahko neposredno izvajali agentske storitve ali se obrnili na morebitne stranke. To pomeni, da agencije ne morejo pridobiti licence, čeprav lahko zastopniki še vedno poslujejo preko agencije.

Uvedba kriterija primernosti je nedvomno pravilo, ki bo preprečilo sodelovanje v svetu nogometnega zastopništva ljudem, katerih verodostojnost je vprašljiva. Kriteriji primernosti se preverjajo tako pred pridobitvijo licence, kakor tudi v času veljavnosti licence. Če posameznik ne izpolnjuje vseh kriterijev pred pridobitvijo licence, slednje ne more pridobiti. Če agent z licenco v času trajanja licence ne izpolnuje spodaj naštetih kriterijev, mu lahko FIFA licenco (začasno) odvzame.

Kdor želi opravljati delo nogometnega agenta, mora izpolnjevati navedene pogoje/kriterije primernosti, in sicer:

• nikoli ni bil obsojen za kazniva dejanja v zvezi z: organiziranim kriminalom, trgovino z mamili, korupcijo, podkupovanjem, pranjem denarja, davčnimi utajami, goljufijami, prirejanem rezultatov tekem, zlorabo sredstev, kršitvijo fiduciarnih obveznosti, ponarejanjem, pravnimi zlorabami, spolno zlorabo, nasilnim zločinom, nadlegovanjem, izkoriščanjem ali trgovino z otroki ali ranljivimi mladimi odraslimi;
• nikoli ni bil suspendiran ali diskvalificiran s strani kateregakoli regulativnega organa ali športnega vodstvenega organa zaradi neupoštevanja pravil v zvezi z etiko in poklicnim ravnanjem;
• ne sme biti uradnik ali uslužbenec FIFA, konfederacije, združenja članic, lige, kluba, organa, ki zastopa interese klubov ali lig, oziroma katerekoli organizacije, ki je neposredno ali posredno povezana s takimi organizacijami in subjekti;
• ne sme imeti nikakršne vloge oziroma interesa v klubu, akademiji ali ligi;
• da v 24 mesecih pred oddajo vloge za pridobitev licence ni bilo ugotovljeno, da bi opravljal storitve brez zahtevane licence FIFA;
• v petih letih pred vložitvijo vloge za pridobitev licence ni razglasil osebnega stečaja ali ni bil večinski lastnik, direktor oziroma nosilec ključne funkcije podjetja, ki je razglasilo stečaj ali je začelo postopkek prisilne likvidacije; in
• v 12 mesecih pred oddajo vloge za pridobitev licence ni imel nobenega deleža v subjektu, podjetju ali organizaciji, ki posreduje, prireja ali izvaja dejavnosti športnih stav.

Mladoletni igralci 

FIFA je v okviru novih pravil veliko pozornosti namenila varstvu mladoletnih igralcev. Skladno z novimi pravili je agentom prepovedano stopiti v stik z mladoletnim igralcem in/ali njegovim zakonitim skrbnikom prej kot šest mesecev preden mladoletnik dopolni starost, ko lahko podpiše svojo prvo poklicno pogodbo v skladu z zakonodajo, ki se uporablja na ozemlju, kjer mladoletnik sklepa pogodbo s klubom. Pred kakršnimkoli stikom z mladoletnikom mora zastopnik pridobiti pisno soglasje mladoletnikovega zakonitega skrbnika.

Dobrodošla sprememba pri zastopanju mladoletnih igralcev je, da je zastopnik za svoje storitve lahko plačan, če igralec podpiše profesionalno pogodbo (sicer ne). Doslej namreč tudi v takšnih primerih niso smeli biti plačani.

Preden zastopnik sodeluje v transakciji, ki vključuje mladoletnika, mora opraviti določen tečaj pri FIFA za mladoletne osebe in izpolnjevati vse zahteve za zastopanje mladoletnika, ki jih določa zakonodaja, veljavna na ozemlju, kjer mladoletnik sklepa pogodbo.

Zastopanje več strank v posamezni transakciji

Sprememba pravil, ki jo predstavlja prepoved zastopanja več strank v posamezni transakciji, pomeni eno najbolj kontroverznih omejitev poslovanja agentov.

Doslej so, ob upoštevanju določenih omejitev, zastopniki lahko delovali za več strank v transakciji. Skladno z novimi predpisi pa bo zastopnik lahko zastopal le eno stranko v transakciji oziroma bo agentom dovoljeno zastopati igralca in klub, v katerega igralec prestopa. Ne pa več kluba, iz katerega igralec prestopa. Kakršnikoli drugačni dogovori (z uporabo drugih agentov ipd.) so prepovedani.

Plačila in omejitve višne plačila agentom

Omejitve plačila storitev agentov predstavljajo kamen spotike in bodo skoraj gotovo predmet sodne presoje v bližnji prihodnosti. Novi predpisi uvajajo zgornjo mejo honorarjev, ki jih agent lahko zasluži, kot sledi:

Stranka	Najvišji znesek plačila (»kapica«)
	Posameznikova letna plača[2] nižja ali enaka 200.000 USD	Posameznikova letna plača višja od 200.000 USD
Posameznik (igralec/trener)	5 % od posameznikove letne plače	3 % od posameznikove letne plače
Novi klub	5 % od posameznikove letne plače	3 % od posameznikove letne plače
Novi klub in posameznik	10 % od posameznikove letne plače	6 % od posameznikove letne plače
Klub iz katerega se prestopa	10 % od zneska odškodnine za prestop[3]

Pri določanju zgornje meje je pomembno, da znesek plačila, ki ga je treba upoštevati, izključuje vsa pogojna plačila. Medtem pa končni znesek plačila, na katerem temelji zgornja meja provizije, vključuje vsa pogojna plačila. Upoštevati je treba tudi, da če je letni prejemek nad 200.000 USD (ali enakovrednost), le za prejemke nad tem zneskom velja višja zgornja meja 3 % ali 6 %. Na primer, če igralčev letni fiksni prejemek znaša 500.000 USD, bo agent upravičen do prejema 5% provizije na prvih 200.000 USD in 3% provizije na preostalih 300.000 USD.

Skladno z novimi pravili lahko klub v imenu igralca plača honorar agenta samo v primeru, če plača igralca znaša manj kot 200.000 USD letno.

Plačilo honorarja agentu bo zapadlo po zaključku prestopnega roka, v katerem je bila transakcija izvedena, in v obrokih vsake tri mesece v celotnem trajanju dogovorjene pogodbe. Predmet plačila agentskega honorarja bo samo plačilo, ki ga posameznik dejansko prejme. To pomeni, da agentu ne bo pripadalo plačilo honorarja za zneske plače, ki jih dolguje klub igralcu oziroma trenerju. Namen takšne ureditve je, da se agentje dejansko aktivno ukvarjajo z zastopanje svojih varovancev tudi po sklenitvi pogodbe.

Agent prav tako ne bo upravičen do plačila honorarja za del pogodbe, ki ni bil izpolnjen, ker je igralec oziroma trener predčasno dogovorno prestopil v drugi klub.

Tudi plačila s strani kluba v primeru, ko agent zastopa klub, bodo zapadla v plačilo šele, ko bo klub prejel plačilo od drugega kluba.

Novosti glede vsebine in sklepanja zastopniških pogodb

Pred sklenitvijo pogodbe o zastopanju bodo agenti dolžni:

• varovanca pisno obvestiti, da bi moral razmisliti o neodvisnem pravnem svetovanju v zvezi s pogodbo o zastopanju; in
• pridobiti posameznikovo pisno potrditev, da je bodisi pridobil pravno mnenje glede pogodbe o zastopanju oziroma se odločil, da neodvisnega pravnega mnenja ne potrebuje.

Čas trajanja pogodbe o zastopanju je omejen na največ dve leti. Morebitna avtomatična podaljšanja ali katerakoli druga določba, ki bi na kakršenkoli drugi način podaljševala trajanje pogodbe o zastopanju, bodo nična.

Velika sprememba se obeta na področju ekskluzivnega zastopanja, saj bodo vse pogodbene klavzule, ki bi omejevale zmožnost zastopanega, da se samostojno pogaja in sklene pogodbo o zaposlitvi brez sodelovanja zastopnika, ali predvidevale pogodbeno kazen zaradi kršitve eksluzivnosti, nične.

Pogodbo bo lahko odpovedala katerakoli stranka, če bo za to obstajal utemeljen razlog. Slednji je precej nejasno opredeljen, in sicer kot situacija, »ko ni več mogoče razumno pričakovati, da bo stranka v skladu z načelom dobre vere nadaljevala pogodbeno razmerje«. Kot slednje je razumljen tudi začasni suspenz ali odvzem licence (npr. zaradi kršitve pravil). Tukaj bo najverjetneje treba počakati na prve spore in prakso, ki bo pokazala, kako široko oziroma ozko je moč interpretirati utemeljeni razlog.

Seznanitev z novimi pravili ključna za agente, igralce, klube in ostale deležnike

Sprejem pravil na področju delovanja nogometnih agentov je nedvomno korak v pravo smer pri zagotavljanju profesionalizacije agentskega poklica, transparentnosti in k nadaljnjemu razvoju nogometa. Pričakovati je, da bodo pravila kmalu deležna sprememb oziroma amandmajev, in sicer na podlagi odzivov vseh udeležencev na trgu ter prvih primerov pred arbitražnimi in/ali disciplinskimi organi. Pričakovati je tudi, da bodo vsaj nekatera pravila tudi predmet sodne presoje, predvsem pravila glede omejevanja plačila agentov in tudi omejevanja pri zastopanju strank v transakciji.

Zaenkrat pa so to pravila, ki so v veljavi oziroma bodo v veljavo vstopila 1. oktobra 2023. Zato je dobro in nadvse priporočljivo, da se z njimi seznanijo vsi deležniki v nogometu ter prilagodijo svoje pogodbe v skladu z novimi predpisi. Kljub temu, da so pravila namenjena agentom, namreč neposredno lahko zadevajo tudi igralce, klube, trenerje in ostale deležnike v nogometu.

---

^[1] Okna za izpit za agente v letu 2023 so naslednja:

• od 9. januarja 2023 do 15. marca 2023 za izpit dne 19. aprila 2023;
• od 1. maja 2023 do 31. julija 2023 za izpit 20. septembra 2023.

^[2] Plača posameznika, za potrebe razumevanja omejitve plačil zastopnika, je bruto finančno nadomestilo, ki vključuje osnovno plačo, morebitni bonus za zvestobo in/ali uspešnost. Pri izračunu plačila za zastopnika se ne vštevajo morebitne provizije pri nadaljnji prodaji igralca in ugodnosti, kot npr. zagotavljanje vozila, nastanitve ali telefonskih storitev.

^[3] Odškodnina za prestop vključuje vsa pogojna plačila, vendar izključuje morebitne provizije od nadaljnje prodaje, ki bi jo prejel klub iz katerega prestopa igralec.

Šport ima potencial narediti stvari, ki jih ne more nihče oziroma nič drugega. Lahko združuje skupnosti, napaja dušo, krepi telo, gradi vezi med ljudmi, uči in krepi vrednote, kot so spoštovanje nasprotnika, fair-play, vztrajnost, red in disciplina, predstavlja tako identiteto naroda kakor tudi posameznika in nudi pobeg pred skrbmi vsakdana.

Gledano s človeškega vidika gre, sodeč po navedenem, za izjemno pomembno, če ne celo ključno dejavnost naših življenj. Smiselno in logično bi bilo, da za njo tudi ustrezno poskrbimo in ji omogočimo delovanje, ki nam v zameno prinaša toliko pozitivnih učinkov. Pa to res počnemo?

Vedno znova namreč doživljamo, da v športu v Sloveniji močno peša pravo in odgovorno (korporativno) upravljanje, ki si ga šport zasluži. Pa ne zato, ker si šport želimo lastiti. Upravljanje se namreč sliši kot suhoparen, tehnokratski pojem. Zelo administrativen. Morda nas celo spomni na neslavne gospodarske zgodbe. Hitro si lahko mislimo celo, da v športu ni prostora za administracijo, kajne?

Šport je najhitreje rastoča gospodarska panoga

Kljub vsem morebitnim pomislekom in skepticizmu se moramo zavedati, da je upravljanje športa oziroma upravljanje v športu ključnega pomena. Povsem enako kot v gospodarstvu. Šport je namreč poleg informacijskih tehnologij (IT) najhitreje rastoča gospodarska panoga na svetu. In kako torej občutimo dobro upravljanje v športu?

Ključnega pomena je, da obstaja sistem upravljanja in nato, da je ta sistem pravilen, dober. Sicer smo vsi prevarani in zavedeni. Zavedati se moramo, da šport lahko (pre)živi samo, če se navijači, volonterji, vračajo na stadione, pred zaslone, na dogodke. Vračajo pa se zato, ker verjamejo v sistem. Če se to zaupanje poruši, se poruši tudi šport. Pri upravljanju gre torej za spoštovanje osnovnih načel delovanja in posledično vodenja športa.

V tujini so spremembe znotraj organizacij v smislu upravljanja v pretežni meri povzročili zunanji dejavniki – afere. V kolesarstvu doping, v nogometu korupcija, v košarki razgradnja klubskega tekmovalnega sistema ipd.

Kaj predstavlja dobro upravljanje v športu?

Gre za implementacijo sistema, ki zagotavlja transparentnost poslovanja in jasno odgovornost vseh udeleženih, torej vseh deležnikov v športu – od športnikov, strokovnega osebja, vodstvenih struktur športnih organizacij, do investitorjev v šport.

Dobre prakse upravljanja v športu tako predstavljajo:

• ločitev med izvršnim, regulatornim, komercialnimi in nadzornimi funkcijami ter jasno opredeljene odgovornosti oziroma pravice;
• omejenost trajanja mandata predsednika organizacije;
• raznolikost pri zaposlovanju in/ali imenovanju;
• možnost sodelovanja vseh deležnikov v procesu odločanja;
• vzpostavitev neodvisnih »teles« za obravnavo kršitev pravil in morebitno sankcioniranje ter zagotovitev možnosti pritožbe;
• zagotovitev možnosti prijav žvižgačev in njihova zaščita;
• vzpostavitev pravilnikov glede nagrajevanja ter prejemanja daril;
• objava zapisnikov vseh sej oziroma uradnih sestankov;
• objava disciplinskih in drugih odločitev.

Ob še tako dobrem oziroma ustreznem sistemu upravljanja v športu se moramo zavedati, da se bodo v zvezi s tem vedno pojavljala vprašanja. Ta se praviloma navezujejo na sledeče:

• Kdo regulira regulatorje?
• Zakaj v športu obstaja samo agencija za boj proti dopingu (WADA) in ne morebiti agencija za boj proti ostalim težavam s področja integritete?
• Ali lahko športne zveze še naprej delujejo v vlogi regulatorja in skrbnika komercialnih pravic istočasno?
• Zakaj je v vodstvenih strukturah v športu malo žensk in ali bi se to moralo spremeniti?
• Sta šport in politika resnično ločena (šport se namreč deklarira za samostojnega in neodvisnega od politike – politično opredeljevanje je pogosto sankcionirano)?

Načela dobrega upravljanja v športu so seveda obširnejša in terjajo bistveno bolj poglobljeno razpravo, kakor predstavljeno v tem zapisu. Spremembe na bolje pa so vedno mogoče le ob nenehnem opozarjanju na dobre prakse in pereča vprašanja. Bolje, kot bomo razumeli in poznali načela upravljanja, bolje jih bomo tudi v Sloveniji lahko implementirali. Zato je zapis namenjen opozarjanju, seznanjanju in strmenju k boljši prihodnosti področja, ki nam, kot omenjeno v uvodu, prinaša toliko pozitivnega.

 

Srebrna olimpijska medalja okoli vratu in nasmešek, ki govori sam zase. Trenutki, v katerih se Timu Mastnaku odvrti pred očmi celotna kariera. Vzponi in padci, odrekanja in nagrade ter vse ure daleč od žarometov zmagovalnega odra.

Odvrtel pa se mu je tudi odnos, ki ga je deležen s strani panožne zveze oziroma svoje panoge znotraj panožne zveze – deskanja na snegu (paralelne discipline, v nadaljevanju »SZD«).

Povprečni spremljevalec slovenskega športa si ne more niti predstavljati v kakšnem okolju deluje nosilec olimpijskega srebrnega odličja. Težko je namreč razumeti, da več kot pet mesecev po končani lanski sezoni sploh ni imel sklenjene pogodbe s SZD. Kandidat za olimpijsko odličje torej pred olimpijsko sezono ni imel urejenega osnovnega statusa. Takšen položaj športnika ne omogoča niti higienskega minimuma delovanja  in je slabši celo od statusa honorarnega delavca.

Sočasno SZD glede strukture proračuna in višine namenskih sredstev, ki jih za plačilo športnikovih priprav oziroma programa pridobiva s strani OKS in Fundacije za šport, molči. Še več – obseg sredstev, namenjenih športniku, se je letos celo zmanjšal – in to v olimpijski zimi (!), medtem ko se je proračun panoge znatno povečal.

Res je, da je deskanje na snegu samostojna panoga znotraj sistema Smučarske zveze Slovenije (SZS). Vendar je težko sprejeti interpretacijo, da za delovanje in ustroj deskanja (z izjemo zakonitosti poslovanja) SZS »ne odgovarja«, saj naj bi panoga skrbela sama zase. To lahko drži samo na načelni ravni, vendar je dolžnost dobrega in skrbnega gospodarja, da vedno poskrbi za primerno poslovanje svojih »oddelkov«. V primeru športa pa to pomeni dolžnost razvoja slednjega. Toliko bolj v panogi, ki je z zadnjih treh olimpijskih igre domov prinesla medalje. Odgovornost SZS je torej prej ali slej objektivna.

Tim trenira v okviru svoje ekipe, ki jo sestavljata z očetom. Za takšen način treninga se je odločil izključno zato, ker v sistemu SZD niso bili omogočeni pogoji za vrhunski trening, ki edini zagotavljajo možnost boriti se za vrh. Tudi v preteklosti in v SZS je bilo več primerov, ko so se športniki morali odločiti za lastne ekipe zaradi odsotnosti ali neustreznosti sistema znotraj zveze, recimo Tina Maze, Ilka Štuhec, Rok Marguč in določen čas tudi Žan Košir. Vsak od njih je to storil, ker je želel doseči svoj maksimum, in nikakor zato, ker bi bil »svojeglav«, kakor želi občasno prikazati SZS.

Sredstva, s katerimi razpolaga SZD, že v osnovi športnikom ne omogočajo nadstandarda. To je žal slovenska realnost. Nedvomno pa bi ob razumni razdelitvi bistveno bolj pripomogla k razvoju deskanja v Sloveniji. Dejstvo je namreč, da za Mastnakom, Koširjem, Margučem, Kotnikovo idr. ni podmladka, ki bi lahko vsaj poskusil stopiti v njihove pancarje.

Fokus glavnega trenerja, ki ga je imenoval SZD, je zgolj na enem tekmovalcu in temu je podrejen celoten ustroj, treningi  in velik del proračuna SZD. Ostalim športnikom treningi niso namenjen, kljub navideznim povabilom, naj se priključijo. Njihovi predlogi in pripombe so gladko preslišani, sredstva, ki jih jim zagotavlja SZD, pa ne pokrijejo niti polovice njihovih stroškov.

Težave deskanja niso od včeraj, saj imajo že dolgo brado. O profesionalizmu v deskanju ne moremo govoriti, govorimo lahko le o entuziazmu mladih in zagnanih deskarjev, ki upajo, da bodo nekoč s kolajno okoli vratu prepevali Zdravljico. Edina rešitev je v vodstvenih kadrih, ki bi morali biti svojem delu strokovni v vseh pogledih. Dotlej pa bo slovensko deskanje izključno projekt entuzijastičnih družinskih ekip.

S 1. januarjem 2022 so v veljavo stopila nova pravila, ki urejajo področje licenciranih košarkarskih agentov pod okriljem Mednarodne košarkarske zveze (FIBA). Slednja veljajo samo za košarkarske agente pod okriljem FIBA. V besedilu z izrazom »agent« razumemo tako moške kot ženske.

Sprememba pravil na področju ekskluzivnosti, možnosti predčasne odpovedi pogodbe in potencialnega konflikta interesov predstavlja veliko spremembo v svetu košarke in agentstva  ter kaže na poizkus Fibe za ureditev razmerij na trgu zastopnikov v košarki.

Nova pravila veljajo za pogodbe sklenjene po 1. 1. 2022, ne torej tiste, ki so bile sklenjene pred tem datumom. Poglejmo, kaj so ključne spremembe, kaj pomenijo v praksi in kakšne posledice lahko pričakujemo na trgu.

Spremembe, ki prinašajo bistveno drugačno ureditev odnosa med agenti in njihovimi varovanci v svetu košarke (pri čemer znova opozarjamo, da so izvzeti košarkarji, ki igrajo denimo v ligi NBA) so sledeče:

1. Igralec/trener bo lahko angažiral več kot enega agenta

Končuje se torej obdobje izključno ekskluzivnih pogodb med agenti in njihovimi varovanci. V praksi smo že sedaj videli, da so se agenti med seboj povezovali oziroma si pomagali in posledično tudi delili agentsko provizijo. Kljub temu je v takšnih primerih (večinoma) šlo za vnaprej dogovorjeno pogodbeno pravico ekskluzivnega agenta, da lahko angažira drugega agenta za izvedbo posameznega posla oziroma je posamezna agencija imela svoje različne agente v različnih državah. Takšen agent torej ni imel z igralcem sklenjene posebne pogodbe oziroma mandatnega razmerja. V praksi tudi ni zastopal igralca, temveč igralčevega agenta.

V primeru angažmaja več agentov s strani igralca bo potrebno natančno doreči pravila igre, da ne bo na trgu prihajalo do zmede. Najprej bo potrebno delovanje (več) angažiranih agentov smiselno omejiti teritorialno (bodisi na posamezno državo ali tekmovanje – slednje je že bolj zapleteno), da se izognemo situaciji, ko bi igralec od več agentov pridobil ponudbo s strani istega kluba.

Lahko pa se stranke dogovorijo tudi za način, da npr. igralec vnaprej odobri vzpostavitev določenega kontakta s klubom in tako v vsakem trenutku ve, kateri klubi so bili kontaktirani s strani posameznega agenta in tako ne more prihajati do neljubih konfliktov.

Angažiranje več agentov bo terjalo tudi pravno ureditev situacij v zvezi s sklenitvijo pogodbe s klubom v primeru, ko bo igralec prejel več ponudb s strani več agentov. Smiselno bo namreč urediti protokol, ki bo vzpostavil jasna pravila o tem, katero ponudbo lahko igralec sprejme in kaj se zgodi, če sprejme katero izmed ostalih (na primer, mora igralec sprejeti finančno najbolj ugodno ponudbo, prvo ponudbo, ponudbo kluba iz določenega tekmovanja/države …) – bo v primeru kršitve dolžan ostalim agentom vrniti stroške njihovega angažmaja, ipd.?

Sprostitev števila agentov je za igralce dobrodošla, saj odslej ne bodo odvisni samo od enega agenta in ne bo prihajalo do situacij, ko so bili nezadovoljni z angažmajev svojega agenta takoj po podpisu pogodbe. Na drugi strani pa je pričakovati še večjo konkurenco med agenti.

Pri tej spremembi se je težko ogniti občutku, da takšna sprememba favorizira velike agencije, ki imajo svoje agente po vseh državah oziroma pokrivajo vsa močnejša tekmovanja. Manjši agenti bodo težko tekmovali s slednjimi in se bodo verjetno morali sprijazniti, da ne bodo ekskluzivni zastopniki svojih klientov.

2. Igralec ali agent lahko kadarkoli prekineta pogodbo o zastopanju s 30 dnevnim odpovednim rokom

Tudi ta sprememba pravil predstavlja zmanjševanje „moči“ ekskluzivnosti in gre nedvomno bolj v korist igralcem kakor agentom. Medtem, ko igralcu zagotavlja možnost enostavne menjave agenta oziroma odpovedi sodelovanja z agentom, slednjega lahko postavlja v položaj negotovosti. Zopet to bi to lahko predstavljalo težavo predvsem za manjše agente oziroma agencije. Na drugi strani pa to pomeni, da bodo dobri agenti (majhni ali veliki) lahko svoje kliente zadržali oziroma pridobili nove predvsem na podlagi svojega kakovostnega dela.

Pričakovati je, da se bo v pogodbe o zastopanju pričelo vnašati določene klavzule, ki bodo varovale interese agentov, ki so za svoje varovance pridobivali ponudbe različnih klubov, utrpeli določene stroške, igralec pa jim je enostavno odpovedal pogodbo o zastopanju, čeprav je bil njihov angažma zadovoljiv oziroma dober. Določila glede pogodbenih kazni oziroma vračila vložkov je pričakovati predvsem v pogodbah z mladimi igralci, ki jim agentje poleg angažmaja v klubih zagotavljajo tudi sredstva za individualni razvoj (dodatni individualni treningi, rehabilitacije, fizioterapije, športno opremo, ipd.). Opozoriti pa je potrebno, da bodo takšne klavzule morale biti v mejah razumnega oziroma sorazmernega.

3. Agent ne sme več zastopati kluba, če že zastopa igralca/trenerja. Obveznost plačila agentske provizije je na igralcu/trenerju.

Uvedba takšnih pravil je namenjena preprečevanju konflikta interesov. Agent ne sme več zastopati dveh strank, četudi ne gre za isto zadevo (torej ne samo v primerih, ko bi zastopal igralca/trenerja in klub v istem poslu).

Vprašanje konflikta interesov bi se lahko pojavilo tudi v primeru, ko bi v enem klubu (ali celo na določeni igralski poziciji) posamezni agent imel veliko (prevladujoče) število igralcev. FIBA bo primere domnevnega konflikta interesov presojala na podlagi posameznih primerov in zanimivo bo videti, kakšna praksa se bo uveljavila na tem področju.

Sprememba plačnika agentske provizije v praksi pomeni, da bodo klubi provizijo nakazovali igralcem/trenerjem in slednji nato svojim agentom. Vprašanje pa je ali se bo slednja porazdelila enakomerno skozi leto (oziroma v več obrokih) ali bo izplačana v enkratnem znesku.

Igralec/trener se sicer s klubom lahko pogodbeno dogovori, da bo agentu provizijo plačal klub, vendar na način, da klub takšno obveznost izpolni v imenu igralca/trenerja in torej ne na način, da ima klub obveznost do agenta. V primeru, da klub svoje obveznosti ne bi izpolnil, je tako igralec/trener dolžan plačati provizijo agentu in nato slednjo terjati od kluba.

S takšnim določilom skuša Fiba vzpostaviti poslovni odnos izključno med igralcem/trenerjem in klubom ter ne več med klubom in agentom. Obenem pa želi Fiba preprečiti oziroma vsaj bistveno omejiti vpliv agentov v klubih.

4. FIBA bo pomoč pri izvrševanju odločb Košarkarskega arbitražnega razsodišča (BAT) nudila le še agentom s FIBA licenco

Doslej je Fiba nudila pomoč pri izvršitvi odločb BAT-a vsem strankam, ki so se obrnile nanjo. Odslej pa bo takšno pomoč nudila le še svojim licenciranim agentom. Fiba torej dodatno regulira področje agentstva in „omejuje“ trg črnega oziroma ne reguliranega agenstva, kar je vsekakor dobrodošlo za vse deležnike v košarki.

Kako bodo nova pravila zaživela v praksi bo pokazal čas. Ključnega pomena pri implementaciji novih pravil bo dosleden nadzor s strani Fibe in sankcioniranje morebitnih kršiteljev. Tudi doslej je npr. veljalo pravilo, da da se pogodba med igralcem/trenerjem in agentom ne more avtomatično podaljšati, temveč je potrebno izrecno pisno soglasje za podaljšanje pogodbe. V kolikor sta se stranki navkljub takšnemu pravilu dogovorile, da se pogodba podaljša avtomatično ob njenem izteku (če se je seveda katerakoli izmed strank ustrezno ne odpove), je BAT smatral, da sta stranki svoje razmerje uredili drugače in je takšno drugačno ureditev tudi sprejel. V praksi torej pravila Fibe niso resnično zaživela, saj kršitelji s strani FIBA niso bili ustrezno sankcionirani. Zato bo za dejansko uporabo novih pravil bistvenega pomena dosledni nadzor s strani Fibe.

S 1. januarjem v veljavo stopajo dopolnjena pravila Košarkarskega arbitražnega razsodišča (Basketball Arbitral Tribunal – BAT). V nadaljevanju nekoliko podrobneje poglejmo, kaj prinašajo spremembe.

Tokratne spremembe pravil BAT-a po svoji naravi niso bistvene. Nanašajo se na:

1. Nadomeščanje predsednika BAT-a s strani podpredsednika BAT-a;
2. Spremembe razredov in višine sodne takse (t.i. non-reimbursable handling fee);

• Vzpostavitev dodatnega namena za črpanje sredstev iz BAT-ovega sklada.

AD I – Nadomeščanje predsednika

Za razliko od sedanje ureditve, ko je pri delovanju BAT-a podpredsednik lahko nadomeščal predsednika samo v primerih, ko slednji svoje funkcije ni mogel opravljati, lahko sedaj podpredsednik opravlja funkcijo predsednika tudi na podlagi zahteve slednjega. Gre za tehnično pravilo, ki olajšuje prenos pristojnosti na relaciji med predesednikom in podpredsednikom.

AD II – Razredi in višina sodne takse

Pozdraviti gre spremembo pravil v delu, ko prvi razred za plačilo sodne takse, ki je do sedaj veljal za spore do vrednosti 50.000 EUR (sodna taksa je znašala 1.500 EUR), razdeli na dva nova razreda. Prvi razred je opredeljen na spore, katerih višina dosega do 25.000 EUR, v drugi razred pa spadajo spori v višini med med 25.000 EUR in 50.000 EUR.

Z vzpostavitvijo novega prvega razreda za plačilo sodne takse je ta za prvi razred zdaj nižja, saj znaša 1.000 EUR (torej znižanje za 500 EUR). Medtem se je sodna taksa za drugi razred, torej spore med 25.000 in 50.000 EUR, zvišala na 2.000 EUR (kar pomeni povečanje za 500 EUR).

Ostali razredi za plačilo sodne takse so ostali enaki. Do spremembe je prišlo v višini takse – ta se je pri vsakem nadaljnjem razredu zvišala za 1.000 EUR.

Pravila BAT od 1. 1. 2022                                           Pravila BAT do 31. 12. 2021

Vrednost spora (EUR)	Sodna taksa (EUR)	Vrednost spora (EUR)	Sodna taksa (EUR)
do 25.000	1.000	do 50.000	1.500
od 25.001 do 50.000	2.000	od 50.001 do 200.000	3.000
od 50.001 do 200.000	4.000	od 200.001 do 500.000	5.000
od 200.001 do 500.000	6.000	nad 500.000	7.000
nad 500.000	8.000

Nedvomno gre pozdraviti odločitev, da se za manjše spore stroški arbitraže nižajo. Vendar pa gre še vedno za zanemarljivo znižanje, ki v košarkarskem svetu bistveno ne bo vplivalo na odločitev subjetkov glede morebitnega začetka postopka pred BAT-om. Tako je denimo za spor v vrednosti 6.000 EUR še vedno potrebno založiti sredstva v približni višini 5.000 EUR. Seveda stranka, ki slednja založi, v primeru uspeha prejme vsa vplačila povrnjena s strani nasprotne stranke (in deloma BAT-a – razliko med vplačanimi in neporabljenimi sredstvi za izvedbo postopka).

Ne glede na visoke stroške povezane s postopki pa je arbitražni postopek sorazmerno hiter (med 4 in 6 meseci). Tudi Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) v okviru svojih pravil omogoča relativno hitro in učinkovito spoštovanje sodb oziroma izterjavo zneskov prisojenih s strani BAT-a.

AD III – Črpanje sredstev iz BAT-ovega sklada

Od vsakega primera pred BAT-om se je doslej 300 EUR prispevalo v BAT-ov sklad. Ta znesek se s 1. januarjem 2022 spreminja in bo odslej znašal 150 EUR. Poleg že do sedaj določenih primerov, v katerih se lahko predsednik BAT-a odloči za uporabo sredstev iz sklada razsodišča, se s spremembo pravil določa, da lahko iz navednega sklada predsednik črpa sredstva za izdelavo obrazložitev tudi v primeru, ko sporni znesek ne presega 50.000 EUR. Pravila razsodišča namreč predvidevajo, da pri sporih, katerih znesek ne presega 50.000 EUR, pisna obrazložitev ni potrebna. Vsaka stranka jo sicel lahko zahteva, vendar mora izdelavo takšne sodbe plačati sama. S spremembo pravil bo torej lahko predsednik sam odločil, da se sredstva za takšno obrazložitev črpajo iz sklada BAT-a. Gre predvsem za primere, ki so pomembni z vidika ustvarjanja judikature oziroma reševanja pomembnih pravnih vprašanj, in posledično njihove objave.

Tokratna sprememba pravil tako za uporabnika BAT-a pomeni predvsem spremembo višine sodne takse.

Pripeti dokument ponazarja spremembe trenutnih pravil: BAT Arbitration Rules 1 January 2022 (mark-up vs 2019) (002)

Minulo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Planici je poleg vrhunskih poletov postreglo tudi z dramo v slovenskem taboru. Dramo, ki je razkrila sistem oziroma organizacijski ustroj nordijske reprezentance znotraj Smučarske zveze Slovenije (SZS).

Timi Zajc, eden izmed fantov, ki naj bi na prvenstvu posegel po najvišjih mestih, je po tekmi, na kateri je s svojim nastopom razočaral, na družbenem omrežju Instagram pozval takratnega glavnega trenerja k prevzemu odgovornosti z naslednjimi besedami:

“Žal se je danes vse podrlo. Celo poletje sem treniral, da bi danes letel proti zadnji črti. Mislim, da morajo tukaj veliko odgovornost prevzeti trenerji. Žal moraš pri nas delati, tako kot rečejo, drugače si izključen iz reprezentance. Zato hočem, da tukaj glavni trener prevzame odgovornost za slabe nastope vseh slovenskih skakalcev. Vsi si želimo medalje … Ampak kot se je izkazalo v zadnjih dveh letih, rezultati pri meni padajo. Rečem lahko samo hvala lepa in nasvidenje.”

Sledila je Timijeva izključitev iz ekipe/reprezentance na svetovnem prvenstvu v poletih. 

Velja spomniti, da tekmovalec prave možnosti v tem “sporu” sploh ni imel. Pri skokih gre namreč za reprezentančno in ne klubsko tekmovanje. Športnik ne more zamenjati reprezentance na način, kot lahko zamenja klub. SZS ga lahko preko svojih pravilnikov, ki so sprejeti enostransko in odražajo izključno voljo ter potrebe panoge, efektivno za daljši čas izključi od udejstvovanja s športom, kar smiselno lahko tudi konec kariere. 

Ob takšnih pravilnikih, kakor smo jim priča v konkretnem primeru, se zdi, da Slovenija predstavlja idilično oazo avtonomnosti športnih organizacij, ki pravila sprejemajo ob upoštevanju izključno lastnih potreb in interesov. Predvsem pa se pri tem požvižgajo na zakonodajo. Takšno stanje bo trajalo, vse dokler se športniki ne bodo opogumili in sporne predpise poslali v sodno presojo. Takrat bo šport v Sloveniji tudi na organizacijski ravni doživel preporod. 

A pojdimo po vrsti …

“Velika odgovornost”

Najprej želim izpostaviti, da ta zapis ni obramba Timija zaradi njegovih dejanj, temveč prikaz organizacijskega ustroja nordijske reprezentance v okviru SZS, ki je vse kaj drugega kot stimulativen in demokratičen.

Naj poudarim, da izjave Timijevega očeta nikakor ne morejo imeti vloge pri obravnavanju tega primera in se zato do njih ne opredeljujem.

V športu velja nezapisano pravilo, da se nesporazumi v ekipi rešujejo za zaprtimi vrati (sploh v času največjih tekmovanj), česar seveda ni mogoče razumeti absolutno. Slednje namreč ne pomeni, da mora športnik na probleme znotraj kolektiva opozarjati izključno za zaprtimi vrati. To bi namreč pomenilo, da v primeru odsotnosti volje športne organizacije po spremembi, športnik praktično nima nikakršnega vzvoda za komuniciranje s širšo (strokovno) javnostjo.

Timi se je odločil k “veliki odgovornosti” pozvati trenerje. Ob tem je še nakazal, da mu način treniranja znotraj reprezentance ne odgovarja. Nedvomno zapis, pri katerem se morajo prižgati vse rdeče luči.

Nordijska reprezentanca se je odločila, da je takšen Timijev zapis predstavljal ravnanje, na podlagi katerega je potrebno Timiija izključiti iz reprezentance na svetovnem prvenstvu. Da gre torej za tako hudo kršitev pravil, ki zahteva prepoved opravljanja poklica vrhunskega športnika. Takšna prepoved v delovnem pravu predstavlja skrajno sredstvo pri kršitvah delovnih obveznosti zaposlenih, gre torej za ultima ratio ukrep.

Kakšna so torej pravila, ki jih je Timi kršil in kaj pravijo? 

Vodstvo nordijske reprezentance je pojasnilo, da gre za kršitve pogodbe, sklenjene med športnikom in SZS ter pravilnikov SZS.

Naj najprej jasno povem, da nimam vpogleda v pogodbo med Timijem in SZS. Vendar sem v preteklih letih pregledal več pogodb med športniki in SZS (iz različnih reprezentanc – alpske, nordijske, biatlonske, deskarske) in vse vsebujejo oziroma so vsebovale podobno klavzulo, in sicer smiselno:

“Tekmovalec si bo prizadeval v javnosti nastopati tako, da utrjuje dobro ime SZS”. Gre torej za obveznost prizadevanja.

Podobno dikcijo vsebuje tudi Pravilnik o pravicah in obveznostih tekmovalcev v smučarskih skokih, ki pravi:

“Tekmovalec se zavezuje k delovanju v prid dobrega imena SZS in promocije smučarskega športa, kar vključuje: 

• spoštljivo obnašanje ter spoštovanje splošnih etičnih in kulturnih načel;
• nastopanje v javnosti tako, da utrjuje ugled dobrega imena SZS;
• spoštovanje celostne podobe SZS in njenih reprezentanc;
• prispevanje k dobrim odnosom v reprezentanci in njeni pozitivni javni podobi; 
• objavljanje promocijskih sporočil sponzorjev SZS in opremljevalcev SZS na družabnih omrežjih, kakor je določeno v individualni pogodbi. Objavljanje sporočil sponzorjev SZS ima prednost pred sponzorji tekmovalcev. V primeru kršitve določil tega člena morajo tekmovalci plačati kazen skladno z individualno pogodbo.”

Je namen preprečevanje blatenja SZS?

Težava pri uporabi takšne klavzule oziroma določil Pravilnika je, da ne zasledujejo namena, ki se mogoče zdi na prvi pogled povsem jasen in legitimen, namreč blatenja SZS. Takšna pravila dejansko onemogočajo športniku, da bi z objektivnimi težavami seznanil kakršnokoli javnost in ga takoj podvržejo disciplinskim sankcijam. V primeru, da bi športnik javno izjavil npr., da plačila zamujajo, da je trenažni proces neustrezen, da je oprema slabša, da tekmovalci nimajo nikakršne besede ipd., to seveda brez dvoma škodi ugledu SZS. Vendar gre za povsem objektivno izjavo, ki ni podana z namenom šikaniranja in blatenja ugleda. Ravno nasprotno, gre za izjavo, ki omogoča spremembe na bolje.  

Povsem nekaj drugega bi bilo npr. pravilo, ki bi od tekmovalca zahtevalo, da se vzdrži blatenja SZS. Šlo bi torej za obveznost opustitve določenih ravnanj. 

Eno izmed določil Pravilnika o pravicah in dolžnostih tekmovalcev pravi, da mora tekmovalec “izkoristiti najprej možnosti za reševanje kakršnihkoli sporov znotraj organov oziroma sistema SZS. V kolikor ima njegov javni nastop za posledico nižji ugled SZS, se smiselno uporabi disciplinski pravilnik.“

Takšno določilo lahko označimo kot slab poizkus ustrezne ureditve načina reševanja notranjih sporov. Kakšna je možnost reševanja sporov “znotraj organov Sistema SZS”? Postopek bi moral biti jasno predpisan. Sicer je zopet v popolni diskreciji SZS odločitev, ali so bile izčrpane vse možnosti reševanja spora znotraj “organov sistema SZS”. Kolikor pa je bilo mogoče razumeti iz zapisov poznavalcev dogajanja, je Timi na različne probleme/želje opozarjal dlje časa (slednje je jasno tudi iz njegovega zapisa, ko pravi, da je pač potrebno trenirati, kakor zapove SZS; očitno je torej, da je svoje probleme najprej naslovil znotraj sistema SZS).

Specifika športa in organizacijski ustroj nordijske reprezentance

Vse panožne zveze imajo na trgu monopolni položaj v svojem športu. Samo po sebi je to logično in tudi ne v nasprotju s pravom. Do težave pa lahko pride, ko krovna športna organizacija takšen (monopolni) položaj izkoristi. Zavedati se je potrebno, da skakalci za razliko od, npr. nogometašev/košarkarjev, nimajo možnosti enostavno zamenjati kluba in tekmovati dalje v okolju, ki jim bolj ustreza. SZS ima monopol na trgu tekmovanj v smučarskih skokih. Implementacija pravil, ki so sprejeta brez socialnega dialoga med vsemi deležniki v določenem športu, sestava organov, v katerih športniki nimajo predstavnikov (oziroma so sestavljeni očitno enostransko), lahko predstavlja izkoriščanje takšnega monopolnega položaja in posledično kršitev (človekovih) pravic (in svoboščin) športnika s strani slednje. 

Disciplinski pravilnik predvideva naslednje sankcije:

1. izključitev iz posameznega treninga ali tekmovanja,
2. denarna kazen,
3. prepoved nastopanja za določen čas ali na določenih tekmovanjih, 
4. izključitev iz reprezentance za določen čas ali za stalno. 

Jasno je torej, da bi lahko Timiju izrekli milejšo kazen v obliki denarne kazni ali opomina.

Ukrep izključitve iz svetovnega prvenstva lahko predlaga le glavni trener, o njem pa odloča strokovni vodja panoge. V Timijevem primeru je torej ukrep predlagala oseba, zoper katero je bila kritika izrečena. Večjega konflikta interesov si seveda ni mogoče zamisliti.

Tudi sicer v disciplinskih postopkih SZS odločajo strokovni vodje panoge, direktor trženja ali direktor SZS, predsednik posamezne panoge in predsednik SZS (komisije odločajo v različnih sestvih). 

Tako je o disciplinski sankciji zoper Timija odločala komisija v sestavi predsednik SZS, direktor SZS in predsednik panoge smučarskih skokov. Disciplinski pravilnik SZS v 11. členu pravi, da je disciplinska komisija “neodvisen in samostojen organ”, ki odloča na prvi stopnji. O morebitnih pritožbah pa odloča Izvršni odbor SZS, čigar odločitev je dokončna. 

Jasno je, da sta neodvisnost in samostojnost vseh organov odločanja v disciplinskem postopku (in tudi pred njim), le mrtva črka na papirju.

Tožilec in sodnik v eni osebi?

Pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev najprej potrjuje Odbor za skoke in ga v potrditev pošlje Izvršnemu odboru SZS. V fazi sprejemanja pravilnika se ne vodi nikakršen dialog s tekmovalci. Slednji tako pravilnika ne poznajo, dokler ni sprejet, čeprav gre za dokument, ki močno posega v pravice vsakega tekmovalca. V Odboru za smučanje tekmovalci nimajo svojega predstavnika. V Izvršnem svetu SZS pa je izmed 14 članov samo en predstavnik tekmovalcev, pa še ta je brez glasovalne pravice. Jasno je torej, da športniki niso (ustrezno) zastopani v nobenem izmed organov SZS.

Obravnavanje športnika pred disciplinsko komisijo v sestavi izključno predstavnikov SZS (organizacije torej, ki izreka in izvrši disciplinsko sankcijo) bi lahko predstavljalo tudi kršitev pravice športnika do poštenega sojenja/obravnave, ki je ena temeljnih človekovih pravic. Kakor je pred nedavnim v zadevi Rza proti Turčiji ugotovilo Evropsko sodišče v človekove pravice je sestava arbitražnih razsodišč nacionalnih panožnih zvez, zlasti kadar prosilci nimajo dostopa do sodnega pritožbenega organa, bistvenega pomena pri presoji morebitnih kršitev pravice do poštenega sojenja.

V celotni zgodbi se je oglasil tudi matični klub tekmovalca, ki je pojasnil, da je šlo za tekmovalčevo izjavo, ki je nesprejemljiva “in v celoti v nasprotju z etičnimi in športnimi merili, ki jih zagovarja in zastopa klub”.

Zanimivo bi bilo vedeti in videti, katera so ta “etična merila”, ki jih je tekmovalec prekršil, saj niso nikjer objavljena. Če je govora o tekmovalčevi izjavi, je jasno, da je klub uporabil “ščit” etike kakor patetično opravičilo za drakonsko kaznovanje tekmovalca. Naj vsak bralec sam presodi, ali Timijev zapis predstavlja kršitev pravil obče etike.

Športni filozof dr. Milan Hosta glede kršitev etičnih pravil v tem primeru pravi tako: “Izjava, s katero je športnik na primeren način, v osebnem jeziku, sporočil javnosti svoje mnenje, po mojem mnenju nikakor ne krši etičnega pravilnika, sploh pa ne blati dobrega imena zveze kot nosilne organizacije, ki promovira in organizira smučarske skoke. Če tekmovalec, profesionalni športnik, javno izrazi, kakšni so bili njegovi cilji in da ni zadovoljen z načinom dela ter meni, da bi lahko bilo bolje, a sistem dela ne omogoča alternativnih izboljšav, je to v utilitarnem smislu celo koristno za zvezo, da uzre težavo oziroma se začne resno ukvarjati s tem, zakaj ni pričakovanih rezultatov, ki so pravzaprav edino merilo odličnega dela, ki dajejo ugled športni instituciji. Tako kot s strani zveze, je tudi s strani športnika, kar izrecno poudarja Timi Zajc, v rezultate bilo vloženega veliko dela, a to delo ni obrodilo pričakovanih sadov. Zato je javni klic k prevzemu objektivne odgovornosti trenerja povsem na mestu. Ob tem pa eksplicitno športnik pove, da velja znotraj zveze oz. ekipe stroga hierarhija vlog, ki ti ne omogoča izražanja in uveljavljanja individualnih potreb, kar bi bilo v tako specifičnem športu pričakovati in bi morala biti stopnja prilagodljivosti trenažnega procesa že v izhodišču visoka. Tudi z vidika normativne etike je ukrep pretiran in kaže na izjemno avtoritarno držo vodstva, ki je nikakor ne bi bilo dobro sprejeti kot univerzalno pravilo v primerih, ko profesionalni športnik javno izrazi svoje mnenje in ga na podlagi tega izključijo iz tekmovanja in mu onemogočijo dobro opravljati svoj poklic. In naj nazadnje omenim še etiko vrlin. Tu je športnik pokazal pogum, da je stopil pred javnost in resnicoljubno izrazil razočaranje nad lastnimi rezultati in z ambicijo po izboljšavah poklical k odgovornosti prvega trenerja, ki dejansko z vlogo tako odgovornost tudi ima.”

V javnosti so se ob tem primeru pojavile primerjave s konfliktom med Zlatkom Zahovičem in Srečkom Katancem na Svetovnem prvenstvu v nogometu v Južni Koreji leta 2002. Vendar je med obema primeroma bistvena razlika. Namreč, v primeru Katanca in Zahoviča je slednji selektorju zabrusil, da lahko kupi njega in Šmarno goro. Gre torej za neposredno žalitev.

Timijev poziv pa ne vsebuje nikakršnih elementov žalitve. Če je bil kdo užaljen, to seveda ne bi smelo igrati vloge pri odločanju o ukrepih zoper Timija.

Športnik v brezizhodni situaciji

Je potemtakem možno zaključiti, da je izključitev tekmovalca iz reprezentance na Svetovnem prvenstvu primeren in sorazmeren ukrep? Gre za najhujšo sankcijo, ki tekmovalca prizadene tako po tekmovalni plati, kakor tudi finančni (morebitni zaslužek iz naslova nagradnega sklada, od sponzorjev ter vpliv na javno podobo tekmovalca).

Kaj torej sploh preostane tekmovalcu kakor s sklonjeno glavo in s stisnjenimi zobmi izreči opravičilo, ki pa niti ni prostovoljno, temveč gre za sankcijo – disciplinski pravilnik SZS namreč predvideva, da “se lahko poleg glavne disciplinske sankcije vedno izreče tudi stranski ukrepi pisnega opravičila v sredstvih javnega obveščanja”^[1] (v luči navedenega je Timijevo opravičilo pred izrekom sankcije pomenljivo). Sankcija, ki govori sama zase. Da se pokaže, kdo ima tukaj prav. Objava odločitve disciplinske komisije kot taka doseže širšo zainteresirano javnost (predvsem upoštevajoč objave v medijih); zato dodatno (zapovedano!) opravičilo ne more služiti drugemu kakor izkazovanju moči. Sistem, ki nikakor ne spodbuja tekmovalcev, temveč jih kvečjemu nadzira in ukalupi. 

---

^[1] 7. člen Disciplinskega pravnika Smučarske zveze Slovenije

Šport je in bo ostal oder, ki omogoča udejstvovanje vsakomur. Ko stopimo na igrišče, skočimo v bazen, si nadenemo športno opremo, so naša izhodišča enaka. Vsi tekmovanje začenjamo s popotnico vloženega truda. Zmaga najboljši, včasih tudi srečnejši. Vendar, kot je rekel Arnold Palmer: »The more I practice, the luckier I get.«

Šport torej velja za dejavnost, v kateri se srečujejo različne rase, kulture, nacionalnosti in navade. Žal nikakor ni imun na pojave rasizma in diskriminacije. Nenazadnje ni še minilo niti 100 let od nastopov Jessiea Owensa na Hitlerjevem dvorišču na OI v Berlinu 1936, manifestacije ameriških temnopoltih šprinterjev Tommiea Smitha in Johna Carlosa na podelitvi medalj na OI v Mehiki 1968 ter nedavnih pozivov k rasni enakosti praktično skozi celotni svetovni šport.

Prispevek ni namenjen poglobljeni razpravi, temveč zgolj kot izpostavitev primerov obravnave rasizma v športu. 

Ameriška profesionalna košarkarska liga NBA je hitro in ostro reagirala ob rasističnih komentarjih Donalda Sterliga, takratnega lastnika franšize Los Angeles Clippers. Slednji je svoji belopolti partnerki dal jasno vedeti, da ne želi, da na tekme vabi temnopolte prijatelje, oziroma da objavlja svoje slike s temnopoltimi prijatelji.

Poleg burnega odziva znotraj kluba in športne javnosti se je hitro odzvala tudi NBA, ki je Sterlingu izrekla doživljenjsko prepoved delovanja v NBA, izrekla kazen v višini 2.5 mio USD in ga v kratkem času po incidentu tudi prisilila v prodajo franšize.

»With so many Africans in Greece, at least the mosquitoes of West Nile will eat homemade food!!!« – Paraskevi Papachristou

Objava na twitterju je odnesla tudi olimpijske sanje grške atletinje Paraskevi Papachristou. V času priprav na Olimpijske igre v Londonu je na svojem twitter profilu zapisala »With so many Africans in Greece, at least the mosquitoes of West Nile will eat homemade food!!!« Takšna objava je naletela na burne odzive afriške skupnosti v Grčiji in širše, posebej, ker je bila Papachristou poznana po zagovarjanju stališč ekstremistično desne politične stranke. Po plazu kritik na takšen zapis je Papachristou najprej še branila svoj zapis, čez nekaj dni pa se je javno opravičila. Ne glede na to pa jo je Olimpijski komite Grčije izključil iz ekipe za London 2012, saj je bilo njeno ravnanje v nasprotju z ideali in vrednotami olimpizma.

Neprimerna opazka je stala nogometnega trenerja NK Olimpije Marka Nikolića službe. Temnopolti napadalec Eleke je namreč v izdihljajih tekme poskrbel za izenačujoč gol, a je namesto, da bi takoj stekel proti sredini, šel v kot igrišča proslavljat zadetek. Tako je zapravil dragocen preostanek časa, v katerem bi lahko Olimpija poskusila zabiti gol za zmago. Nikolič mu je zato rekel rekel: »Idiote crni,« kar so ujele tudi kamere. Kasneje se je zanjo opravičil kot neokusno in vredno obsojanja. Disciplinska komisija Nogometne zveze Slovenije mu je izrekla kazen sedmih tekem suspenza, klub pa ga je odpustil.  

Rooneyjevo pravilo se razširja tudi na vodstveno in poslovno področje moštev v ligi NFL.

Ameriška nogometna liga (NFL) je že leta 2007 v boju za enakost v športu uvedla tako imenovano »Rooney« pravilo. Slednje obvezuje vsa moštva, da ob izboru glavnega trenerja ekipe ali direktorja moštva, na razgovor povabijo vsaj enega kandidata, ki je pripadnik manjšin. Letos je pravilo doživelo vsebinske popravke z namenom, da ne bi ostalo le prazna črka na papirju. Tako so v NFL dodali, da opravijo razgovore z vsaj dvema kandidatoma manjšin za mesto glavnega trenerja in enim kandidatom manjšine za mesto koordinatorjev. Rooneyjevo pravilo se zdaj razširja tudi na vodstveno in poslovno stran ekip, saj so zdaj potrebni razgovori z manjšinami in ženskami za položaje, vključno s predsednikom in vodji oddelkov, kot so sponzorstvo, IT, varnost in prodaja oziroma trženje.

Ne glede na navedene primere, ki lahko služijo kot pozitivni zgled, ostaja tudi v športu veliko prostora za napredek pri obravnavanju deviantnih ravnanj, kar rasizem nedvomno je. Dejstvo pa je, da se tega športne organizacije zavedajo in vzpostavljajo programe, ki se borijo proti rasizmu, nenazadnje tudi zato, ker se njihovi komercialni partnerji ne želijo povezovati z nekom, ki rasizma ne obsoja oziroma ga celo spodbuja.

Na tem mestu je zanimiva vzporednica s politiko, predvsem slovensko. Slednji očitno spodbujanje rasizma ne škodi. Sicer nekateri naši politiki ne bi s takšno lahkotnostjo objavljali rasističnih sporočil. Zato pa smo krivi volivci. Po analogiji s svetom športa smo namreč volivci sponzorji politikov (naš glas na volitvah je naš sponzorski vložek). Kdaj bo nastopil čas, ko bomo tudi mi uveljavili moralno klavzulo in prekinili sponzorsko pogodbo zaradi takšnih ravnanj?

V enem izmed predhodnih zapisov smo se spraševali, ali iz sklepanje aneksov, s katerimi se športniki odpovejo plačilu, smiselno sledi tudi odpoved uveljavljanja državne pomoči na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP). Na Finančno upravo RS smo naslovili vprašanji, vezani na  sklepanje aneksov k pogodbam glede izplačil plač za čas odpovedi športnih državnih prvenstev oziroma njihovi zamrznitvi.

Prvo vprašanje o upravičenosti do državne pomoči se nanaša na primere, ko se športniki z aneksom odpovedo prihodkom (ali delu prihodkov) v mesecih april, maj in junij 2020. In sicer na način, da bi slednje dodali izplačilu v prvih treh mesecih leta 2021 oziroma izplačilom skozi daljše obdobje v letu 2021. 

Drugo vprašanje pa se navezuje na primere sklepanja aneksov, s katerimi se športniki odpovedo celotnemu plačilu v mesecih april, maj in junij 2020. Ali je takšna odpoved sporna z vidika koriščenja državne pomoči, predvsem v primerih, ko sam aneks ne vsebuje opredelitve višine škode, ki naj bi jo utrpela športna organizacija oziroma klub, in v primerih, ko škoda ni ustrezno izkazana? Ali je torej športnik, ki se je odpovedal plačilu in ga ni uveljavljal pred sodnimi oziroma arbitražnimi organi ali kakorkoli drugače, upravičen do državne pomoči? 

Finančna uprava nam je posredovala pojasnila, ki jih v nadaljevanju povzemamo.

V primeru, ko bi se športniki odpovedali plačilu (ali delu plačila) v mesecih april, maj in junij 2020 na način, da bi slednje dodali izplačilu v prvih treh mesecih leta 2021 (oziroma plačali skozi daljše obdobje v letu 2021), gre zgolj za prestavitev roka za plačilo obveznosti. Zgolj prestavitev roka za plačilo pa ne vpliva na pripoznavanje prihodkov po računovodskih standardi. Pomembno je torej, da bi v morebitnem nadzoru nad upravičenostjo prejetih sredstev po 37. členu ZIUZEOP pri ugotavljanju višine prihodkov v letu 2020 upoštevali tudi prihodke, ki bi bili v skladu z aneksom sicer dejansko plačani šele v letu 2021. Ali bi bil športnik dolžan vračati prejeto pomoč, pa je seveda odvisno od presoje vseh okoliščin skupaj, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz 37. člena ZIUZEOP.

Drugače pa je v drugem primeru, ko se športnik na podlagi aneksa odpove plačilu za določene mesece. Po mnenju FURS-a nadzorni organ nima pravne podlage, da bi lahko presojal upravičenost medsebojnih dogovorov pogodbenih strank z vidika smotrne uporabe javnih sredstev. Glede na to, da ZIUZEOP med pogoji za upravičenost do prejemanja pomoči ne določa instituta, podobnega »krivdnim razlogom« (presojanje, ali nekdo po svoji krivdi ni dosegel prihodkov, čeprav bi jih lahko), takšno ravnanje samo po sebi ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo treba vračati pomoč na podlagi 37. člena ZIUZEOP.

Opisano stališče FURS-a nudi športnikom in njihovim organizacijam jasnejše smernice za sklepanje dogovorov glede izplačil v času odpovedi oziroma zamrznitve tekmovanj.

Košarkarsko arbitražno razsodišče (BAT) je sprejelo smernice, ki jih bodo arbitri uporabljali pri reševanju sporov, ki se nanašajo na posledice pandemije Covid-19.

Potrebno je poudariti, da ne gre za toga navodila, temveč smernice, ki se bodo smiselno uporabljale od primera do primera. Na podlagi slednjih je mogoče zaključiti, da je praksa klubov, ki so igralcem prekinili pogodbe oziroma jim na obdobje po zaključku lige ne bodo izplačali nikakršnega plačila, nezakonita. BAT izpostavlja tudi predlog oziroma priporočilo, da naj se igralcem z nižjimi pogodbenimi zneski (do 2.500 EUR) plačilo zniža manj, kot tistim z višjimi zneski. Klubi, ki uveljavljajo znižanje plačil, bodo morali ustrezno dokazati, da je takšno znižanje utemeljeno in predvsem sorazmerno. 

Posebej je tudi poudarjeno, da samo dejstvo izbruha epidemije ne predstavlja zakonitega in upravičenega razloga za enostransko odpoved pogodbe s strani kluba. Prav tako t.i. »no-cut« (garantirana) pogodba ne predstavlja okoliščine, ki bi igralcu zagotavljala popolno izplačilo vseh pogodbenih obveznosti v času prekinitve oziroma odpovedi tekem, razen ko pogodba vsebuje jasno določilo, ki igralcu zagotavlja plačilu tudi za primere, kakršne predstavlja pandemija Covid-19.

Sicer pa BAT vse deležnike poziva k dialogu in pogajanjem, skozi katera bi se lahko dosegla ustrezna rešitev za obe strani. Na tak način se vse strani lahko izognejo visokim stroškom postopka, kakor tudi negotovosti izida arbitražnega postopka.

Smernice BAT-a za primere povezane s Covid-19 pandemijo:

Od začetka epidemije koronavirusa v Sloveniji so bili sprejeti številni ukrepi za zajezitev COVID-19, ki v največji možni meri predstavljajo omejitev javnega življenja in javnega zbiranja ljudi. Takšni ukrepi obenem predstavljajo hude posledice na področju gospodarstva, kmetijstva, gozdarstva ter vseh ostalih ravneh družbe, tudi športni. 

Vlada RS je sprejela t. i. protikoronski zakon^[1] (v nadaljevanju Zakon), katerega namen je blažitev posledic vseh sprejetih ukrepov za zajezitev COVID-19.

Kakor izhaja iz uvoda Zakona, je namen slednjega, kakor sledi: »S tem zakonom se zaradi posledic epidemije COVID-19 določajo dodatni ukrepi, s katerimi se za čas trajanja ukrepov do 31. maja 2020, z možnostjo podaljšanja, preprečujejo oziroma blažijo negativne posledice virusa COVID-19 za državljanke in državljane (v nadaljevanju: državljane) ter gospodarstvo, na področju dela in plačevanja prispevkov za socialno varnost, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva, pravic iz javnih sredstev in uveljavljanja pravic iz naslova starševskega varstva, davkov, javnih financ, plač v javnem sektorju in gospodarskih družbah v neposredni in posredni večinski državni lasti, kmetijstva, gozdarstva in prehrane, upravljanja z vodami, kulture, znanosti in raziskovanja, preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, zavarovalništva in trga finančnih instrumentov, javnega naročanja, pogodbenih kazni, izvršbe in osebnega stečaja in izvajanja javnih storitev.« 

Za športnike v Sloveniji so najpomembnejši ukrepi, ki se nanašajo na samozaposlene, saj velika večina slovenskih športnikov svojo dejavnost opravlja v okviru statusa samozaposlenega. 

Zakon samozaposlenim, ki se bodo v posebni elektronski izjavi oz. aplikaciji izrekli za prizadete zaradi krize, zagotavlja t. i. temeljni univerzalni dohodek ob predpostavki, da bodo lahko izkazali upad dohodka v primerjavi s februarjem 2020 (v marcu upad dohodka za vsaj 25 %, v aprilu in maju pa vsaj za 50 %). Obenem pa naj bi država krila tudi vse pripadajoče prispevke za socialno varnost, in sicer od 13. marca do 31. maja 2020 (zaenkrat je predmet zakonskega urejanja samo odlog plačila, medtem ko naj bi oprostitev plačila bila urejena z naslednjim zakonodajnim svežnjem). 

Če bo izjava vsebovala neresnične podatke, bo moral upravičenec (ki to ni) vrniti celotno pomoč. 

V Sloveniji se je velika večina ligaških tekmovanj že končala (odbojka, košarka, rokomet). V številnih primerih so se klubi enostransko odločili, da ne bodo izplačali plač od 15. marca do zaključka sezon, kot so bile te predvidene pred izbruhom epidemije. Številni klubi svojim igralcem, ki imajo dolgoročne pogodbe in so iz različnih razlogov pristali na takšen ukrep, v podpis ponujajo anekse, s katerimi bi se slednji tudi uradno odpovedali plačilom za navedeno obdobje. 

Katere težave lahko nastopijo za samozaposlene športnike pri uveljavljanju pomoči po Zakonu?

Odprto ostaja predvsem vprašanje, ali so športniki, ki so s klubom sklenili aneks in se s tem odpovedali plačilu do konca sezone, upravičeni do državne pomoči. Šteti bi bilo namreč mogoče, da so se sami odpovedali plačilu (podobno kot v primeru sporazumne prekinitve delovnega razmerja delavec ni upravičen do nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih bi bilo verjetno treba dokazovati, da je takšna odpoved plačilu v celoti posledica nezmožnosti izpolnitve obveznosti s strani kluba – da torej klub ni bil zmožen izpolniti svoje obveznosti niti v manjšem delu (npr. vsaj 50 %). 

Dokler odgovor na to vprašanje ni jasen, lahko sklepanje aneksov, s katerimi se športnik odpoveduje plačilu v času epidemije, predstavlja okoliščino, ki bi mu onemogočala uspešno črpanje državne pomoči po Zakonu.

Smiselno bi bilo torej počakati na tolmačenje pristojnih institucij glede načina izvrševanja Zakona v opisanih primerih.

---

^[1] Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, https://www.gov.si/assets/vlada/Seja-vlade-SZJ/2020/03-2020/tc_1.pdf.

Današnja odločitev Izvršnega odbora Košarkarske zveze Slovenije (KZS) o končanju državnega prvenstva v 1. Slovenski košarkarski ligi se na prvi pogled zdi logična in pričakovana poteza, vendar podrobnejša analiza okoliščin takšne odločitve odpira številna (pravna) vprašanja.

Odločitev je bila sprejeta na pobudo Združenja prvoligašev, ki je v izjavi za javnost zapisalo, kot sledi: ”Združenje klubov Lige NKBM je na svoji današnji korespondenčni seji z 10 glasovi ZA in nobenim proti potrdilo naslednji sklep: Potrdi se predlog KK Cedevite Olimpije za končanje prvenstva, ob tem, da se nobenemu izmed klubov, ki sodelujejo v 1. SKL v tekmovalni sezoni 2019/20, ne podeli naslov končnega zmagovalca tekmovanja. Tako, da smo KZS seznanili z našimi stališči in jih prosimo, da jih upoštevajo pri pripravi predlogov za zaključevanje tekmovanj pod okriljem KZS”.

KZS takšno odločitev sprejema v času, ko praktično vsi organizatorji športnih tekmovanj oziroma prvenstev slednja začasno ustavljajo oziroma prestavljajo. Vendar pa je bilo do tega trenutka le malo primerov, ko so se prvenstva zaključila tako kot 1. SKL (Belgija, Litva, BiH). Razlogi za prekinitev vseh športnih tekmovanj izvirajo tako iz skrbi za zdravje tekmovalcev in gledalcev, kakor tudi splošne prevencije ter ukrepov oblasti, ki vse bolj omejujejo zbiranje ljudi.

Odločitev KZS ima poleg tekmovalnega pomena velik vpliv predvsem na pravni položaj košarkarjev^[1] v slovenskih prvoligaših. Slednji v veliki večini delujejo v okviru statusa samostojnega podjetnika, športnika. Gre torej za civilnopravno in delovnopravno naravo njihovega razmerja s klubom, katerega člani so. Glede na napovedi nekaterih klubov si lahko košarkarji po odločitvi KZS obetajo, da bodo klubi skušali pogodbe z njimi prekiniti (predvsem pri tistih košarkarjih, ki jim bi pogodba potekla s koncem sezone) oziroma prekiniti izplačilo vseh plač od dne, ko so igrali zadnjo tekmo letošnjega državnega prvenstva (11. 3. 2020). To pomeni, da igralci ne bi dobili dela plače za marec ter plač za mesece april, maj in junij 2020. Vprašanje, ki se pojavlja je, kaj se zgodi s tremi klubi, ki sezone v regionalni ABA ligi še niso zaključili (četudi je na sporedu samo še 1 kolo in morebitni polfinale ter finale za KK Cedevita Olimpijo)? V primeru igranja v ABA ligi sezona še ni končana.

Pravni položaj košarkarjev je mogoče ocenjevati na podlagi prava, po katerem bi se presojala vsebina njihove pogodbe v primeru spora. Pristojnost za reševanje sporov je navadno razdeljena med sodišča v Sloveniji in Košarkarsko arbitražno razsodišče (BAT). V primeru pristojnosti slovenskih sodišč se bo spor presojal ob uporabi slovenskega prava, medtem ko bo v primeru pristojnosti BAT-a arbiter spor reševal skladno z načelom pravičnosti in poštenja (“ex aequo et bono”). Razlike med obema znajo biti odločilne za izid postopka.

Postopek pred BAT-om

Kakor rečeno, se velika večina sporov pred BAT presoja ob uporabi načela pravičnosti in poštenja, čeprav se stranki v arbitražni klavzuli lahko dogovorita tudi drugače in npr. določita, da mora arbiter spor reševati skladno s pravom Republike Slovenije. Vendar so takšne arbitražne klavzule izjemno redke.

Načelo pravičnosti in poštenja omogoča arbitru, da pri svoji odločitvi ne sledi v celoti pogodbenim določilom ali/in veljavni zakonodaji relevantne države. Arbiter lahko namreč svojo odločitev sprejme na podlagi poštenosti in pravičnosti v posameznem primeru. Seveda pa to ne pomeni povsem diskrecijskega odločanja v postopkih pred BAT-om. V skoraj 10 letni praksi so se razvila številna načela, ki udeležencem postopkov zagotavljajo pravno predvidljivost postopkov.

V primeru, da bi klub želel z igralcem prekiniti pogodbo oziroma mu ne izplačati preostanka plač, bi bilo potrebno takšno klubsko odločitev podpreti z ustreznimi konkretnimi razlogi in podkrepiti z dokazi. Sam razlog epidemije najverjetneje ne bi zadoščal (še posebej ne za Slovenijo in za klube, ki so že zaključili sezono v mednarodnih tekmovanjih). Dejstvo je, da bi oziroma bo BAT morebitne zahtevke igralcev presojal od primera do primera oziroma od države do države.

Okoliščine, ki bi bile pomembne v postopku pred BAT-om

1. Ali je klubu zaradi epidemije nastala škoda in kolikšna je takšna škoda?

Za razliko od športno urejenih okolij, kjer so prihodki klubom porazdeljeni med dohodke iz naslova prodaje vstopnic, televizijskih pravic, prodaje artiklov, sponzorskih pogodb in prodaje igralcev, v slovenski košarki v poštev prihajata samo prihodka iz naslova sponzorskih pogodb in prodaje/prestopa igralcev (sofinanciranje s strani občin oziroma države namenoma izpuščam). Prihodki iz naslova vstopnic in prodaje klubskih artiklov so namreč zanemarljivi. Prihodkov iz naslova prodaje televizijskih pravic ni. Škoda iz naslova prodaje igralcev je v tem trenutku izjemno težko dokazljiva, tudi sicer pa z izjemo prestopov v klube iz lige NBA (slednje se zaradi epidemije ne bodo zmanjšale, saj gre za pavšalne zneske) pravih odškodnin naši klubi že dolgo niso videli. Tako ostaja samo prihodek iz naslova sponzorstev. V primeru, da spozorska sredstva klubom niso bila zmanjšana, ni nastanka škode in posledično upravičenosti odpovedati pogodbe oziroma zmanjšati plačila.

Glede na dejstvo, da se večina tekem 1. SKL ne prenaša na televiziji, ki ima nacionalni doseg, ter na slabo obiskanost tekem, je mogoče zaključiti, da se vidnost sponzorjev na tekmah oziroma njihova aktivacija na tekmah ne bi smela odraziti v zmanjševanju sponzorskih sredstev, vsaj ne v drastičnem zmanjševanju sredstev. Takšno zmanjševanje bi seveda bilo potrebno dokazati v arbitražnem postopku.

Pomembna okoliščina pri presoji ravnanja kluba bi bilo tudi dejstvo, ali je slednji sponzorjem ponudil nadomestne sponzorske aktivnosti, ki bi lahko nadomestile izpad tekem v določenem obdobju.

• Ali je klub iskal možne načine za rešitev nastale situacije?

Odločitev KZS, ki je bila sprejeta na soglasen predlog Združenja prvoligašev, je izjemno hitra. Medtem ko se velika večina tekmovanj, vsaj začasno, prestavlja (celo v Italiji, kjer je izbruh epidemije najhujši) na drugo polovico meseca aprila oziroma začetek meseca maja, sprejeta odločitev deluje preuranjeno. Smiselno bi bilo počakati in opazovati potek dogajanja ter skušati izvesti prvenstvo v takšni ali drugačni obliki, ko bi razmere to dopuščale. V kolikor to ne bi bilo mogoče, bi se prvenstvo lahko odpovedalo oziroma končalo takrat. Sprejeta odločitev te možnosti ne daje.   

Klubi oziroma Združenje prvoligašev bi se lahko resnosti razmer zavedali najkasneje sredi januarja, ko so se pojavili prvi primeri COVID-19 virusa v Evropi. Takrat bi se lahko začeli pripravljati pomožni načrti tako v smislu izvedbe tekmovanja kot komuniciranja s sponzorji in iskanja ohranitve sponzorskih sredstev skozi dodatne aktivnosti. 

V tem kontekstu je potrebno izpostaviti tudi še nezaključeno tekmovanje v ligi ABA. KK Cedevita Olimpija bi teoretično lahko igrala še v finalu tega tekmovanja. Klub ima sicer pravico odpovedati se nastopu na zadnji tekmi (tekma se registrira z 0:20), vendar pa odpoved nastopu na tekmovanju ne more iti v škodo igralcev.

• Kaj v trenutnih okoliščinah pomeni koncept garantirane pogodbe?

Koncept garantirane pogodbe, ki se je uveljavil v košarki, igralcu zagotavlja plačilo tudi v primeru, ko se npr. poškoduje, ne igra po pričakovanjih kluba, v primeru slabših rezultatov kluba in podobno. Gre torej za garancijo, da bo igralec v vsakem primeru prejel dogovorjeno plačilo. Slednje seveda ne velja v primerih, ko je igralcu mogoče pripisati veliko malomarnost ali naklep za opisane okoliščine.

Glede na dosledno spoštovanje koncepta garantirane pogodbe s strani BAT-a ni pričakovati, da bi v trenutnih razmerah BAT zavzel stališče, da takšen koncept ne velja, temveč kvečjemu njegovo omejitev (odvisno od okoliščin posameznega primera).

• Je bila odločitev sprejeta po posvetovanju z igralci, sodniki ter ostalimi deležniki v športu?

V Sloveniji žal nimamo sindikata igralcev košarke, ki bi lahko vodil komunikacijo v imenu svojih članov. Vseeno pa slednje ne pomeni, da so igralci in ostali deležniki v košarki lahko izključeni od sprejemanja odločitev, ki imajo posledice tudi za njihov pravni oziroma materialni položaj. V konkretnem primeru je bila odločitev sprejeta enostrasnko s strani klubov in potrjena s strani KZS.

• Če naj bo igralec soudeležen pri škodi, ki jo zaradi epidemije utrpi klub, kolikšen naj bo del njegove soudeležbe?

Najprej je potrebno izpostaviti, da igralci (oziroma njihovi agentje) svoje cene ne postavljajo na mesečni ravni, temveč na ravni celotne sezone. Plačila so nato enakomerno porazdeljena skozi celotno sezono predvsem iz naslova lažjega in enakomernejšega plačevanja.

Igralec, ki lahko pečat pusti v regionalnem oziroma evropskem tekmovanju, dosega višjo ceno kot igralec, ki lahko igra “samo” v državnem prvenstvu. Dejstvo je tudi, da vrhunski igralci ne bi nikoli igrali v klubu, ki ne nastopa v mednarodnem tekmovanju. Tudi marsikatere sponzorje bolj zanima mednarodna ali vsaj regionalna izpostavljenost, kakor pa lokalna. Trditi je mogoče, da igralec v mesecu, ko nastopa v treh tekmovanjih, prispeva bistveno več, kakor v času, ko nastopa samo v enem tekmovanju. Tudi klub v času, ko nastopa v več tekmovanjih, izpolni relativno večji delež svojih sponzorskih obveznosti (tukaj je mišljena kakovost pred količino).

V luči navedenega, bi bilo potrebno oceniti pravo vrednost igralčevih storitev v mesecih, ko nastopa izključno v državnem prvenstvu. 

Izpostaviti je potrebno tudi dejstvo, da arbitri na BAT-u prihajajo iz okolij, kjer so športniki v klubih zaposleni in ne sklepajo prekarnih razmerij, kakor pri nas. Torej jim je bistveno bolj domač koncept, da gre pri igralcih za zaposlene v klubu. Ob tem bi se lahko potegnila vzporednica z delovnopravnim institutom napotitve na čakanje na delo, ko delavcu pripada 80% nadomestilo plače.

• Spor glede (višine) izplačil v primeru večletne pogodbe.

V primeru pogodbe, ki igralca s klubom veže tudi za prihodnjo sezono, se postavlja vprašanje, ali lahko igralec zaradi neplačila pogodbo prekine na škodo kluba. Velika večina pogodb namreč vsebuje klavzulo, na podlagi katere lahko igralec pogodbo prekine na škodo kluba, v kolikor klub določeno obdobje (npr. 30 dni) zamuja z izplačilom obveznosti. V takšnem primeru je igralec navadno upravičen zahtevati plačilo celotnih zneskov do konca pogodbe (v primeru, ko sklene pogodbo z novim klubom, se takšen zahtevek zniža za višino prejemkov v novem klubu). Gre za že opisani koncept t. i. garantirane pogodbe.

V tem kontekstu je potrebno izpostaviti, da bi FIBA skoraj gotovo dovolila prestop igralca iz Slovenije v drugo državo, kjer se bo državno prvenstvo nadaljevalo po koncu prepovedi športnih tekmovanj. V takšnem primeru klubu ne bi preostalo drugega kot, da zoper igralca sproži spor, v katerem bi uveljavljal odškodnino zaradi enostranske prekinitve pogodbe.

Okoliščine, pomembne v postopkih pred slovenskimi sodišči

Poleg okoliščin, opisanih zgoraj, bodo slovenska sodišča odločala predvsem ob uporabi določil o t. i. višji sili. Slednje ureja 153. členObligacijskega zakonika, ki pravi, da je imetnik “prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.” Epidemija, ki jo razglasijo pristojne institucije se kvalificira kot okoliščina višje sile.

Pogodbe, ki vsebujejo klavzulo glede višje sile, se bodo presojale skladno z načinom zapisa slednje (navadno takšne klavzule vsebujejo le naravne pojave, kar bi znalo pomeniti izključenost epidemije). Pri pogodbah, ki takšne klavzule ne vsebujejo, pa bo prišla v poštev zgoraj citirana zakonska določba. V vsakem primeru se lahko stranka sklicuje na institute višje sile le toliko časa, kolikor trajajo okoliščine oziroma vzrok takšnih razmer. Tukaj pa bi sodišče moralo presojati, ali je bil ukrep končanja prvenstva in ne zgolj njegove začasne ustavitve, sorazmeren. Vprašanje je ali bi se lahko prvenstvo s preložitvijo izpeljalo (ter morebitne obveznosti do spoznorjev odložile in izpeljale naknadno in npr. v povečanem obsegu).

V poštev bi lahko prišla tudi določila Obligacijskega zakonika glede razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ki med drugim določajo, da: “Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe” ter “Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.”

Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, mora drugo stranko o tem obvestiti nemudoma ob nastopu takšnih okoliščin, sicer ji odgovarja za škodo, ki jo je slednja zaradi tega utrpela.

Pomisleki pri uporabi instituta višje sile oziroma razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin so predvsem, da trenutne okoliščine onemogočajo izvedbo tekmovanj sedaj, nikakor pa ne onemogočajo izvedbo tekmovanj po prenehanju epidemije oziroma v trenutku, ko bodo zdravstvene razmere to dovoljevale. Zakaj torej prvenstva ne bi bilo moč izvesti v celoti oziroma v nekem okrnjenem formatu v mesecu maju in juniju (ko se tudi sicer zaključujejo košarkarska ligaška tekmovanja po Evropi)?

Tudi tukaj velja izpostaviti, da v primeru, ko klub ni utrpel škode zaradi izpada sredstev (predvsem sponzorskih) tudi škode ni in posledično bi bile prekinitve pogodb ali enostranska nižanja izplačil pravno vprašljiva.

Zaključek

Idealne rešitve na opisano situacijo ni. V trenutnih razmerah tekem seveda ni mogoče igrati in skrb za zdravje je na prvem mestu. Vendar, če lahko o nadaljevanju prvenstev razmišljajo v največjih evropskih ligaških tekmovanjih, bi morali to storiti tudi v Sloveniji. Zdi pa se, da pri nas ni interesa po zaključku tekmovanj, saj je dejstvo, da ta obstaja samo tam, kjer so slednja komercialno razvita in dobičkonosna. Tega za 1. SKL ni mogoče trditi. Prav zato tako med klubi kot v KZS ni želje, da bi se ligaško tekmovanje v kakršni koli obliki izpeljalo do konca. 

Še bolj pomenljivo je, da najverjetneje naši trije klubi, ki nastopajo v ABA ligi zadnjega kola ne bodo igrali (če bo seveda do tega prišlo). 

Občutek je, da takšno stanje odgovarja vsem, razen igralcem. Nižanje oziroma odpoved izplačila plač za zadnje tri mesece in pol ob dejstvu, da se prihodki ne bodo bistveno zmanjševali, je za klube dobrodošlo (zakaj bi sicer klubi sami hiteli z zaključkom prvenstva). Večina se namreč redno ukvarja z likvidnostnimi težavami. Iz 1. SKL ne bo izpadel nihče, v regionalno ABA ligo, Eurocup in Ligo prvakov pa so klubi povabljeni. Igranje državnega prvenstva za klube ne predstavlja vira prihodka, kvečjemu vir stroškov z organizacijo tekem.Naslov prvaka torej v Sloveniji ne prinaša ničesar drugega kot zadovoljstvo na koncu sezone. Slednjemu pa so se klubi in KZS očitno pripravljeni odpovedati. 

Tako se ob vsem opisanem odločitev KZS zdi kot naročena za krpanje finančne luknje, izražena skrb za igralce pa je namenjena le ohranjanju ugleda organizacije in klubov. Prvenstvo se je tako končalo, še preden lahko resno ocenimo čas trajanja trenutnih ukrepov. Nagel zaključek brez resnega razmisleka in brez posvetovanja s ključnimi deležniki nas privede do mišljenja, da je državno košarkarsko prvenstvo v Sloveniji zreducirano zgolj na igranje tekem, sodelovanje na njem pa samo sebi namen.

Kaj pa v primeru zmanjševanja oziroma odpovedi pogodbeno dogovorjenih plačil preostane igralcem? Najbolj hitra in stroškovno učinkovita rešitev bi bila sklenitev poravnave s klubom (bodisi poravnave, ki vključuje izključno plačilo za tekočo sezono ali paketnega dogovora za sklenitev pogodbe še za prihodnjo sezono). Tako bi se igralci ognili dolgim postopkom pred slovenskimi sodišči oziroma dragim postopkom pred BAT-om. V vsakem primeru pa bi se izognili negotovosti glede končne odločitve, ki bi vsekakor predstavljala velik izziv za sodnike oziroma arbitre.

---

^[1]  Tudi trenerjev in ostalih košarkarskih delavcev. V prispevku se zaradi poenostavitve zapisa uprablja moška slovnična oblika za oba spola.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi senata v zadevi »Ali Riza in drugi proti Turčiji« soglasno razsodilo, da je v tej zadevi prišlo do kršitve člena 6 § 1 (pravica do poštenega zaslišanja) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Razlog je pomanjkanje neodvisnosti in nepristranskosti arbitražnega odbora pri Turški nogometni zvezi, ki je odločal o sporih glede profesionalnega nogometaša Ömerja Rize in sodnika Serkana Akala.

Sodišče je med drugim ugotovilo, da ima upravni odbor kot izvršilni organ Turške nogometne zveze, ki je večinoma sestavljen iz članov nogometnih klubov, premočan vpliv na organizacijo in delovanje arbitražnega odbora. Pravila Turške nogometne zveze pa niso zagotavljala ustreznih ukrepov za zaščito članov arbitražnega odbora pred kakršnim koli zunanjim pritiskom.

Glede na to, da je zadeva razkrila sistematično težavo pri reševanju nogometnih sporov v Turčiji, je citirano sodišče na podlagi člena 46 navedlo, da mora država sprejeti ukrepe za zagotovitev strukturne neodvisnosti delovanja arbitražnega odbora.

Citirana odločitev predstavlja pomembno zmago športnikov pri vzpostavljanju neodvisnega in nepristranega arbitražnega odločanja znotraj nacionalnih (in tudi mednarodnih) panožnih zvez. Jasno je namreč, da morajo imeti v takšnih arbitražnih organih tudi športniki svoje predstavnike, njihovo število pa mora biti v sorazmerju s številom predstavnikov ostalih interesnih skupin znotraj športa.

Povezava do sodbe: https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-200548%22]}

Predvsem na Balkanu v zadnjih tednih košarkarske duhove vse bolj buri ugibanje glede morebitnega izstopa grškega košarkarskega velikana BC Olympiacosa iz grškega košarkarskega prvenstva in njegova priključitev ABA ligi.

Ob takšnem scenariju bi ABA liga morala za začetek spremeniti družbeno pogodbo, ki predvideva sodelovanje klubov izključno s področja bivše Jugoslavije. Naslednji korak bi skoraj gotovo moral biti razširitev lige za dva udeleženca, kar bi omogočalo normalni tekmovalni sistem (z lihim številom klubov je sistem bistveno bolj zapleten in dejansko neizvedljiv v trenutnem košarkarskem koledarju). To so pravno-formalne predpostavke za širitev lige.

Poleg navedenih pravno-formalnih predpostavk si mora vodstvo oziroma skupščina ABA lige odgovoriti še vsaj na naslednja vprašanja:

• za koliko se bodo povečali stroški ekip in za koliko se bo podaljšal čas potovanj (pomembno zlasti za ekipe, ki igrajo tudi v drugih v mednarodnih tekmovanjih) zaradi gostovanja v Atenah,
• koliko časa minimalno mora BC Olympiacos sodelovati v ABA ligi, da se njen koncept ne spreminja vsako leto in kakšna naj bi bila kazen za morebitni predčasni izstop iz lige;
• Kaj pa, če se Olympiacos ne bo odrekel igranju v domačem prvenstvu in  igral v ABA ligi le z drugo ekipo? Bi tudi to pomenilo krepitev košarke v ABA ligi ali samo vrednost njenih marketinških pravic? 

Ob morebitni širitvi ABA lige z udeležbo BC Olympiakosa se postavlja tudi vprašanje uspešne izvršitve arbitražnih odločb Košarkarskega arbitražnega razsodišča (BAT).

Namreč, v primeru, ko stranka (v tem primeru klub) ne izpolni obveznosti po odločbi BATa, nasprotna stranka lahko zahteva uvedbo sankcij s strani Mednarodne košarkarske zveze (FIBA). Klubi so lahko sankcionirani z i) prepovedjo registracije novih igralcev, ii) denarno kaznijo in iii) prepovedjo nastopanja v mednarodnih tekmovanjih. Navedene sankcije so kumulativne.

Že prvi pogled na nabor sankcij jasno kaže, da mora vse sankcije izvršiti nacionalna (matična) košarkarska zveza. V primeru izstopa BC Olympiacosa iz grškega prvenstva, slednji ne bo več imel matične košarkarske zveze.

Izvršitev odločitev BATa bo tako prepuščena diskrecijski volji ABA lige oziroma Evrolige. Slednja je, navkljub sporu s FIBAo, do sedaj svoje člane pozivala k izpolnjevanju odločitev BATa, medtem ko česa podobnega ni mogoče trditi za ABA ligo. Tako je npr. KK Zadar v sezoni 2016/17 v Jadranski ligi lahko registriral nove igralce in z njimi tudi igral tekme, čeprav mu je FIBA izrekla sankcijo prepovedi registracije novih igralcev in je o tem bilo obveščeno tudi vodstvo ABA lige. Takrat je bil eden izmed argumentov vodstva ABA lige tudi ta, da FIBA ne priznava Jadranske lige in zato tudi ni nobenega razloga, da bi slednja priznavala sankcije FIBAe, ki so posledica nespoštovanja odločitev BATa. Takšni argumenti so popolnoma posplošeni in neumestni, saj se je BAT v letih svojega obstoja popolnoma uveljavil kot neodvisno arbitražno razsodišče v košarki. V kolikor ABA liga noče uveljaviti sankcij, ki jih zoper npr. klub uvede FIBA, bi bilo edino primerno, da sama uvede določene sankcije. Na tehtnici je namreč integriteta košarke in samega tekmovanja. Slednje je pod vprašajem regularnosti, če lahko klub, ki ne spoštuje obveznosti normalno tekmuje, medtem ko ostali klubi svoje obveznosti spoštujejo.

Ne glede na navedeno ima stranka, v interesu katere je, da se odločba BATa izvrši, možnost pred civilnim sodiščem države, od koder prihaja klub, sprožiti postopek pripoznave tuje arbitražne odločbe (skladno z New Yorkško konvencijo). Po uspešno izvedenem postopku, ki navadno traja nekaj mesecev, je stranka v enakem položaju kot bi bilo v zadevi pravnomočno odločeno pred civilnim sodiščem in mora torej zoper klub sprožiti izvršilni postopek.

Ob povedanem je potrebno izpstaviti tudi, da pravila Evrolige, kot pogoj za nastopanje v evroligaškem tekmovanju, določajo tudi sodelovanje v domačem tekmovanju. Razen v primeru izjeme odobrene s strani Izvršnega odbora lastnikov, in sicer v primeru, ko je klubu preprečeno sodelovanje v domačem ligaškem tekmovanju proti njegovi volji. Težko je verjeti, da gre v primeru Olympiacosa za tak primer.

Slovenski ljubitelji košarke s posebnim zanimajem spremljamo razvoj dogodkov predvsem zaradi vprašanja glede morebitnega igranja KK Petrol Olimpije v tako razsširjeni ligi ABA v prihodnji sezoni.

V primeru sprejema Olympiacosa med člane ABA lige se postavlja vprašanje kateri klub ima pravico do dodatnega prostega mesta? Je to KK Petrol Olimpija, ki je izpadla ali npr. MZT Skopje (ali prvi naslednji klub), ki ga je v boju za edino mesto, ki je vodilo iz ABA 2 lige v ABA ligo, porazila KK Sixt Primorska?

Pravno dejstvo je, da je KK Petrol Olimpija iz tekmovanja izpadla, medtem ko se MZT Skopje vanj ni uvrstil. Pravilo v takšnih primerih je, da se v tekmovanje uvrsti prvi naslednji klub, ki se mu v višji rang tekmovanja ni uspelo uvrstiti in ne morebiti klub, ki je iz tekmovanja izpadel. Seveda bo skupščina ABA lige morala spremeniti statut in se tem tudi pravila, vendar je veliko vprašanje ali v tem primeru ne bi šlo za pravno nedopustne učinke retroaktivnosti, kar bi MZT Skopju omogočalo, da bi zahteval sprejetje med jadransko prvoligaško druščino.

Odgovor na vprašanje iz naslova prispevka utegnemo dobiti zelo kmalu, saj je skupščina ABA lige napovedana za 24. tega meseca.

---

1. Euroleague Bylaws 2018/19, para 5.3

Nakupi oziroma resno investiranje v klube v Sloveniji niso stvar vsakdanjika. Kar se tiče športnega posla, žal (še) ne živimo v razvitem poslovnem okolju. Nasprotno, takšni primeri predstavljajo izjemo od pravila.

Zato vedno pritegnejo veliko pozornosti, kakor jo je pritegnila tudi izjava lastnika NK Olimpija (oziroma družbe, ki ekonomsko in upravljavsko obvladuje klub), poslovneža Milana Mandarića, da ljubljanski klub prodaja za 13 milijonov evrov. To naj bi bil znesek, ki ga je vložil v klub in si ga želi vsaj povrniti. Za primerjavo – znesek predstavlja višino letnega proračuna Smučarske zveze Slovenije, štirikratnik letošnjega proračuna Petrola Olimpije, osemkratnik letošnjega proračuna rokometašev Celja ali enainpolkratnik letnega proračuna kluba (po letošnjem nižanju stroškov pa vsaj dvakratnik).

V strokovni in širši javnosti se je razvila polemika glede dejanske vrednosti prodajanega kluba. Koliko je klub dejansko vreden in kako se lahko določi njegova vrednost?

Olimpija brez trženjskega modela

Vrednost kluba, kakor vsake druge pravne osebe, predstavlja njegovo premoženje – aktivo, zmanjšano za pasivo. Igralci v klubu predstavljajo oboje, aktivo in pasivo, saj je na strani pasive treba upoštevati pogodbe, ki jih imajo sklenjene s klubom, na strani aktive pa je večje ali manjše tveganje, da bo klub za igralca uspel iztržiti odškodnino. Zato se v prispevku osredotočam na druge dejavnike pri vrednotenju kluba.

V primeru Olimpije lahko ugotovimo, da klub nima nepremičnega oziroma premičnega premoženja večje vrednosti. Olimpija namreč ni lastnica stadiona, na katerem igra tekme, kakor tudi ne trenažnega centra. Pri vrednotenju klubov v tujini obe navedeni postavki predstavljata velik del kupnine. V Ljubljani pa se bo moral morebitni novi lastnik najprej dogovoriti z mestom za pogoje uporabe športne infrastrukture. Vsaj v določenem delu gre torej za neznano postavko, ki je odvisna od pogajalskih sposobnosti novega lastnika.

Izjava »so kupci, ki imajo denar, a ga ne smejo pokazati« daje slutiti, da se klub utegne prodati nekomu, ki bi ga lahko izkoristil za svoje finančne operacije in ne za zasledovanje športno-poslovnih uspehov.

Nogometna Olimpija se ne more pohvaliti z zvesto armado navijačev (na domačih tekmah jih je v povprečju približno 3.500, z ligaškim povprečjem 1.450 gledalcev na tekmo). Obisk slednjih je namreč v preveliki meri odvisen izključno od športnih uspehov (kar je žal stalnica v slovenskem športnem prostoru). To pa pomeni, da so prihodki iz naslova domačih tekem nizki in ne nekaj, na kar bi novi lastnik lahko resno računal. Gre predvsem za prihodke od prodaje vstopnic, hrane, pijače in tudi navijaških rekvizitov.

Ostanejo nam torej prihodki iz naslova sponzorstev, oglaševanja in medijskih pravic. Na področju sponzorstev in oglaševanja Olimpija ni uspela vzpostaviti pravega trženjskega modela, ki bi lahko deloval neodvisno od vsakokratnega lastnika, in niti približno ni uspela unovčiti naslovov, osvojenih v preteklih letih, ter izkoristiti dominantnega položaja nogometa v svetu športa. Iz naslova medijskih pravic je glavni in edini prihodek plačilo Nogometne zveze Slovenije, ki med prvoligaše razdeli znesek v približni višini 600.000 evrov letno, pri čemer upošteva končno uvrstitev kluba v državnem prvenstvu, kar pomeni, da bi Olimpiji v primeru naslova prvaka pripadlo približno 70.000 evrov, sicer pa nekaj tisoč manj. Čeprav gre za daleč največji kolač medijskih pravic v slovenskem kolektivnem športu, je jasno, da to pri vrednotenju kluba ne igra bistvene vloge. Že bežen pogled na sponzorski portfelj Olimpije razkriva, da si klub iz tega naslova lahko obeta manj kot 1 odstotek prihodkov v letnem proračunu (v tujini ta odstotek znaša tudi do 35 odstotkov).

Poleg navedenega se klub – predvsem mladinski pogon – financira tudi iz javnih sredstev Mestne občine Ljubljana, kar pa je odvisno od vsakokratnih razpisov, zato slednje ne more predstavljati velikega dejavnika pri prodaji kluba.
Kateri so bili torej glavni prihodki Olimpije v preteklih letih? Poleg navedenih daleč največji delež odpade na prodajo igralcev. Olimpija je pod lastništvom Mandarića iz naslova prodaje igralcev skupno zaslužila približno 18,5 milijona evrov (in porabila približno 2,2 milijona evrov za nakupe igralcev). Vprašanje pa je, koliko tega denarja je dejansko ostalo v klubu in koliko ga je bilo porabljenega za plačilo deležev nekdanjim klubom prodanih igralcev, koliko za plačilo provizij in podobno (po predvidevanjih je v klubski blagajni pristala slaba polovica navedenega zneska).

Upoštevati velja, da so objavljeni zneski prestopov zgolj zgornja meja odškodnine, ki se lahko doseže, če se določeni pogoji izpolnijo (npr. klub, v katerega igralec prestopa, osvoji državno prvenstvo, se uvrsti v Ligo prvakov ipd.). Odškodnine za prestop igralcev, zlasti višji zneski, se navadno plačujejo skozi daljše obdobje in ne v enkratnem znesku. Na drugi strani pa je treba upoštevati tudi morebitno pravico do določenega deleža od prestopa igralca v nadaljnje klube (t. i. »sell on fee«), če si je seveda Olimpija izgovorila takšno pravico.

Podobno tej pravici, vendar brez potrebe po posebnem dogovoru, klubu pripada določen znesek ob prestopu igralca, ki ga je klub vzgojil, in sicer v obliki plačila nadomestila za vzgojo oziroma plačila solidarnega zneska.

Ko daleč največji prihodek v klubsko blagajno predstavlja prodaja igralcev, je jasno, da gre za poslovno zelo tvegano investicijo, saj je prodaja igralcev odvisna od številnih dejavnikov, na katere klub nima vpliva (poškodbe, uspehi ekipe ipd.). Lastnik pa mora v vmesnem času zagotavljati celotno financiranje kluba.

Omar Chaudhuri, Vodja nogometne inteligence v družbi 21st Club iz Londona, ki se ukvarja s starteškim svetovanjem nogometnim klubom v angleški Premier league, Ligi prvakov in v ameriški MLS, posebno NK Olimpije, pravi: “V osnovi je vrednost kluba odvisna od sposobnosti kluba ustvarjati dobiček. Medtem ko dobički iz naslova tekmovanj pod okrijem Evropske nogometne zveze (UEFA) rastjeo, za NK Olimpijo ni nikakršne garancije, da bi se lahko redno uvrščala v takšna tekmovanja. To pa pomeni, da bi bilo treba vrednost kluba začeti vrednotiti pri znesku iz naslova medijskih pravic.”

Olimpija vredna 13 milijonov evrov?

Nakupi oziroma resno investiranje v klube v Sloveniji niso stvar vsakdanjika. Kar se tiče športnega posla, žal (še) ne živimo v razvitem poslovnem okolju.

Kje se torej skriva ključ vrednotenja, po katerem bi Olimpija lahko bila vredna 13 milijonov evrov? Možnosti sta dve, in sicer, da bi kupec prepoznal klub kot platformo za udejstvovanje v nogometu ali da bi Olimpija postala t. i. satelit enega izmed večjih evropskih klubov. Prvi scenarij predvideva novega lastnika, ki si želi klub z realnimi možnostmi za osvojitev naslova prvaka v prvi ligi države znotraj EU in s tem možnost za nastop v evropskih klubskih tekmovanjih. Sodelovanje v slednjih v klubsko blagajno prinese zajeten del denarja (najprej z uvrstitvijo, kasneje pa še ob morebitnih zmagah oziroma neodločenih izidih). V takšnem primeru bi lahko kupec v Olimpiji videl priložnost za uveljavljanje in nadaljnjo prodajo igralcev. Po drugem scenariju bi Olimpijo kot valilnico talentov moral prepoznati eden izmed večjih evropskih klubov (seveda ob upoštevanju oziroma zavedanju omejitev glede lastništva večjih klubov). To bi pomenilo tesno sodelovanje med kluboma tako glede igralskega kot tudi strokovnega kadra. Pred leti je takšno zgodbo poskusilo izpeljati Nogometno društvo Gorica, vendar se je povezovanje s slovitim italijanskim nogometnim klubom Parma, ki je leta 2015 končal v stečaju, končalo klavrno.

Ne prvi ne drugi scenarij se ne zdita realna. Pomanjkljivosti prvega scenarija sta predvsem cena in specifično slovensko okolje. Tudi veliki vložki namreč v športu ne zagotavljajo športnega uspeha. Od slednjega pa je v največji meri odvisno pozitivno poslovanje klubov z mednarodnimi ambicijami v Sloveniji. Pri drugem scenariju pa je treba pojasniti, da večina velikih evropskih klubov že ima svoje »satelite« v takšni ali drugačni obliki. Gre za sodelovanje med klubi, kjer veliki klubi v manjše pošiljajo na kaljenje svoje mlade igralce oziroma igralce, ki ne dobijo prave priložnosti za igranje v matičnih klubih. Za to jim ni treba plačevati takšnih zneskov, predvsem pa niso lastniško »obremenjeni«. Belgija in Nizozemska sta znani po tem, da sta na takšen način »razprodali« svoje nižje ligaške klube tujim investitorjem.

Nogometni klub – zabavna naložba

Postavlja se torej vprašanje, kakšnega lastnika lahko dobi nogometna Olimpija. Izjava predsednika NK Olimpija »so kupci, ki imajo denar, a ga ne smejo pokazati« daje slutiti, da se klub utegne prodati nekomu, ki bi ga lahko izkoristil za svoje finančne operacije in ne za zasledovanje športno-poslovnih uspehov. V primeru vztrajanja pri postavljeni ceni 13 milijonov se zdi, da bo Olimpija dobila novega lastnika, čigar primarni interes ne bo vzpostavitev modernega nogometnega okolja in posledično zaslužka, temveč v prvi vrsti zaslužek.

Chaudhuri nadalje pravi, da »Nenazadnje enega izmed izzivov pri določanju “prave vrednosti” kluba predstavlja tudi želja številnih, da bi postali lastniki nogometnega kluba. Dojemajo ga za “zabavna naložbo”, čeprav so zaslužki oziroma donos nižji kot v drugih gospodarskih panogah. Zato bodo številni klubi lahko prodani tudi po precenjeni vrednosti.”

Seveda lahko vsak prosto razpolaga s svojim premoženjem. Mandarić je Olimpijo financiral v veliki meri s svojim denarjem. Odločitev za prodajo je tako povsem legitimna in prav tako določitev cene, čeprav se zdi neosnovana. Vseeno pa je pri nakupu in prodaji športnega kluba treba upoštevati tudi okolje, v katerem klub »živi«. Vsak klub – zlasti veliki, legendarni klubi – ima svojo identiteto ter živi z mestom, njegovimi ljudmi in navijači. Vsak lastnik ima tako obveznosti tudi do vseh slednjih. In ti lahko od njega zahtevajo ravnanje, ki naj bi bilo v korist kluba. Vprašanje pa je, koliko so lahko pri tem uspešni.

—

Članek je bil prvotno objavljen v Svetu kapitala, in sicer 14. 3. 2019. https://svetkapitala.delo.si/mnenja/koliksna-je-vrednost-kluba-159041?fbclid=IwAR34_76GXik__SRlgRXkKU2EvH5c5d2WFgAQIvDewMhx201eLsSnCJijCY8

Ob prebiranju zapisa v zadnji Sobotni prilogi (»Moč sodišča«, 10. 11. 2018) me je spreletel srh. S kakšno lahkotnostjo je avtorica javno »obsodila« nekoga, ki ga je sodišče ravnokar spoznalo za nedolžnega. In to brez neke poglobljene razprave in analize, ampak kar po občutku. Ne samo, da je – kot sama navaja v članku – že ko je izvedela za incident, zanemarila domnevo nedolžnosti; tudi ugotovitve sodišča, ki temeljijo med drugim na strokovnih mnenjih izvedencev, očitno zanjo nimajo teže.

Kritičnemu bralcu se kar sama ponuja primerjava med neizmerno močjo sodišča in medijev. Slednji te lahko, prav tako kot sodišče, čez noč »obsodijo«. Za razliko od sodišča pa za medijsko obsodbo ni potreben postopek, ki obdolženemu oziroma obtoženemu nudi ustrezne pravice in varstva.

Sam postopka v zadevi Radan ne poznam bolj, kakor je bil predstavljen v medijih. Niti s tem zapisom nočem nikogar izpostavljati. Hočem opozoriti le na neprimernost zapisa. Res je, da imamo v naši Ustavi zagotovljeno pravico do svobode govora, vendar tega ne gre jemati tako zlahka. Kritika, ki ni konstruktivna, ne koristi nikomur.

Navkljub oprostilni sodbi, ki seveda še ni pravnomočna, se avtorica sprašuje, ali gre za nedovoljeno evtanazijo ali navaden umor. Ravnanje Radana naj bi bilo podobno »kot bi – če bi bil navaden kriminalec – z brzostrelko streljal v nezavestno žrtev.« Druge možnosti ne dopušča. Sprašuje se tudi, kaj šteje več – »mnenje zdravniške stroke (v UKC sta bila dva interna nadzora) ali presoja (laičnega) sodišča?«, ter »Kako verodostojni so sploh organi odkrivanja in pregona, če njihova ovadba in obtožnica, ki je plod dolgotrajnega zbiranja dokazov, na sodišču pade?«

Ravno iz takšnih vprašanj veje neizmerna lahkotnost in pavšalnost zapisa. Sodišče vedno (ko samo nima ustreznih strokovnih znanj) odloča o zadevi na podlagi mnenj izvedencev. Laičnost odločanja je torej izključena (ob predpostavki dobrega dela izvedencev – sicer pa so pritožbena vrata široko odprta). Organov odkrivanja in pregona seveda nimamo zato, da bi sodili. Imamo jih za to, da sodišču predložijo dovolj dokazov, da obtoženca spozna za krivega. V nasprotnem ga sodišče mora oprostiti. Gre za eno temeljnih ustavnih jamstev v kazenskem pravu, in sicer domnevo nedolžnosti.

Če bi sledili namigu avtorice, bi se morale vse kazenske ovadbe zaključiti z obsodilno sodbo in sodišč sploh ne bi potrebovali.

Pri tem seveda ne upošteva dejstva, da se obdolženi v predkazenskem postopku praktično sploh ne more učinkovito braniti, temveč se prava obramba začne šele v fazi glavne obravnave, ko lahko obtoženi predlaga izvedbo svojih dokazov in izpodbija dokaze tožilstva.

Zanimivo bi bilo videti njeno mnenje v primeru, ko bi se sama znašla na zatožni klopi.

Mediji in ostala strokovna javnost MORAJO javno opozarjati na napake oziroma pomanjkljivosti (sodnega) sistema, glede tega ne sme biti nikakršnega dvoma. Naš (pravo)sodni sistem ima številne pomanjkljivosti in napake, kar je bilo nazadnje videti v primeru nespoštovanja odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice s strani Vrhovnega sodišča RS (kasneje so svoje stališče preklicali oziroma omilili). Vendar pa dotični in podobni zapisi ne prispevajo k napredku slovenskega sodstva, temveč zgolj k hujskaštvu in spodkopavanju njegovega ugleda.

Letošnji reprezentančni september je povezan predvsem s prahom, ki se dviguje okoli odpovedi oziroma nesodelovanja nogometašev in predvsem košarkarjev na reprezentančnih akcijah.

Kako je urejeno nastopanje za državno reprezentanco

Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) natančno ureja situacije, ko se igralec ne odzove na vpoklic v izbrano vrsto. NBA klubi in njihovi igralci niso podvrženi pravilom FIBA.

Najprej je potrebno poudariti, da ne klub, ne agent ne smeta igralcu prepovedati (katerekoli starostne kategorije) nastopa za reprezentanco. V primeru takšne prepovedi sta oba podvržena sankcijam (opomin, denarna kazen, v primeru agenta lahko tudi odvzem licence, v primeru kluba pa prepoved registracije novih igralcev oziroma nastopa v mednarodnih tekmovanjih).

Ne samo, da klub ne sme prepovedati igralcu nastopa za reprezentanco, temveč se mora slednji na takšno povabilo pozitivno odzvati. Košarkarska zveza nosi vse stroške vpoklica, vključno s potnimi stroški reprezentantov.

Časovni okvir

Košarkarska zveza, ki želi vpoklicati igralca, mora slednjemu poslati vabilo preko njegovega kluba najmanj 30 dni pred začetkom reprezentančne akcije.

Čas za katerega mora igralec biti na voljo reprezentanci je sledeč:

1. Čas priprav:
   • 14 dni za olimpijski kvalifikacijski turnir,
   • 28 dni za katerokoli tekmovanje, ki se igra po turnirskem sistemu pod okriljem FIBA,
   • 72 ur za katerokoli drugo kvalifikacijsko tekmo pod okriljem FIBA, ki se ne igra po turnirskem sistemu, in
2. Čas trajanja uradnega tekmovanja.

Klub in košarkarska zveza se lahko dogovorita za daljši ali krajši čas igralčeve odsotnosti, vendar mora igralec na reprezentančno akcijo priti najkasneje 48 ur pred prvo tekmo in akcijo zapustiti najkasneje 24 ur po zadnji tekmi.

Nadomestilo za klube

Pozitivna sprememba je, da je FIBA sprejela pravilo, skladno s katerim dopušča možnost plačila finančne odmene klubom, iz katerih prihajajo igralci, vendar le v primeru dobička pri organizaciji tekmovanja, katerega se udeleži igralec. Zanimivo bo videti, kako se bo slednje izkazalo v praksi.

Odpoved sodelovanja

Če igralec iz kateregakoli vzroka (vključno zaradi bolezni ali poškodbe) ne sodeluje pri vseh reprezentančnih aktivnostih in to ni odobreno s strani košarkarske zveze, v času reprezentančne akcije ne sme igrati na tekmah svojega kluba.

V kolikor pa igralec odkloni vpoklic v reprezentanco in slednje ni posledica poškodbe ali bolezni, takšen igralec ne sme igrati na tekmah svojega kluba še 10 dni po zaključeni reprezentančni akciji (v kolikor se slednja konča izven sezone, se takšno obdobje 10 dni prenese v začetek nove sezone). Košarkarske zveze lahko sprejmejo tudi strožja pravila za kaznovanje igralcev v takšnih primerih.

V primeru, da igralec krši navedena pravila in vseeno igra na tekmah svojega kluba, lahko košarkarska zveza zahteva od FIBA kaznovanje takšnega igralca. Enako velja v primeru kršitev pravil s strani kluba. Poleg že navedenih sankcij se šteje, da je klub izgubil vse tekme, ki jih je igral s takšnim igralcem (v primeru, da pravila kršita oba kluba, ostaneta brez točk oba).

FIBA lahko na zahtevo igralčevega kluba kaznuje košarkarsko zvezo, ki krši pravila glede udeležbe igralca na reprezentančni akciji.

FIBA zahteva od košarkarskih zvez tudi sklenitev ustreznega zavarovanja za igralca za čas odhoda na reprezentančno akcijo (poškodba ali bolezen).

Realnost vs pravila

Tako naj bi potekalo sodelovanje v trikotniku med igralci, klubi in košarkarskimi zvezami. V realnem življenju pa je, žal, popolnoma drugače.

Merjenje moči med FIBA in ECA (družba, ki upravlja Evroligo in EuroCup) je pripeljalo (najmanj) do neusklajenih tekmovalnih urnikov, kjer se obveznosti potencialnih reprezentantov pokrivajo z obveznostmi klubov, ki nastopajo v Evroligi in EuroCupu.

Javna »skrivnost« je, da klubi, ki nastopajo tudi v tekmovanjih pod ECA, svojim igralcem bolj ali manj neposredno povedo, da ne smejo nastopati za reprezentanco (izbira besed je lahko tudi bolj diplomatska). Seveda je uradno stališče kluba povsem drugačno.

Tako ostane na igralcu, da svoji košarkarski zvezi sporoči, da se reprezentančne akcije ne bo udeležil, čeprav si tega želi.

Utopično je pričakovati, da se bodo igralci postavili po robu svojim delodajalcem in na kocko postavili svoje kariere. To tudi ne bi bilo pošteno od njih pričakovati. Zelo malo je namreč igralcev, ki so »večji« od kluba in si lahko privoščijo spor s klubom.

Situacije, ko je igralec sklenil pogodbo z novim klubom in seveda ne želi konflikta še pred začetkom prve sezone oziroma mu pogodba poteče ob koncu sezone in bo v primeru hujše poškodbe ostal brez podaljšanja pogodbe, so samo nekatere, ki lahko vsaj malce orišejo okoliščine, v katerih se znajdejo igralci. Slednji pa morajo ugrizniti v kislo jabolko in to sporočiti košarkarski zvezi in se »zagovarjati« pred javnostjo.

Tega se načeloma dobro zavedajo tudi na košarkarskih zvezah in zato pri FIBA ne zahtevajo uvedbe kakršnihkoli sankcij proti igralcem oziroma klubom.

Jasno je torej, da je sistem gnil pri glavi. Zaradi spora med največjima košarkarskima institucijama v Evropi odgovornost pada na igralce, trpi pa košarka.

Prepričan sem, da so se naši fantje, ki se niso udeležili septembrske reprezentančne akcije, znašli v takšni situaciji. Vsi bi se želeli priključiti ekipi, vendar jih je sistem prisilil v drugačno odločitev. Nihče izmed teh, ki so svoje sodelovanje odpovedali, tega ni storil nepričakovano in nemara zato, ker se mu pač ne bi ljubilo.

Kratkoročna rešitev bi mogoče bila, da košarkarske zveze še bolj lobirajo pri evroligaških klubih in si skušajo izboriti vsaj kakšnega reprezentanta.

Dolgoročno rešitev pa bo prinesel le zaključek spora med FIBA in ECA.

V zimskem času se ta »zakonitost« pogosto uresniči v pojavnih oblikah poškodb na poledenelih površinah, zato je prav, da osvetlimo pravni vidik tovrstnih situacij.

Ko nastane škoda, se (potem, ko minejo bolečine, strah in prizadetost) začne oškodovani zagotovo spraševati o odgovornosti za to, kar je utrpel. Načeloma velja pravilo casum sentit dominus, kar pomeni, da posledice naključja trpi posameznik, ki se mu je dogodek pripetil. Če pa je škodo mogoče razumeti kot posledico nekega protipravnega stanja ali dejavnosti v sferi tretje osebe, odgovarja za škodo slednja. Izhodišče razmišljanja je – poleg že navedenega – nadaljnje pravilo neminem lӕdere, kar pomeni »nikomur škodovati«.

Pri ugotavljanju, ali gre v primeru poškodb na poledenelih tleh za situacijo, v kateri bi bilo upravičeno pričakovati odškodnino, je treba najprej ugotoviti, ali ne gre morda za dogodek, do katerega je prišlo zaradi okoliščin v sferi poškodovanega. Vsakdo je v prvi vrsti sam dolžan poskrbeti za svoje blagostanje. V zimskih razmerah je torej smiselno topla zavetja zapustiti le ustrezno pripravljen – s primerno obutvijo in zadostno pozornostjo. Ob neupoštevanju tega bo odgovor na vprašanje o upravičenosti do odškodnine že na podlagi zdrave samokritičnosti – nikalen.

Če ni razumnih razlogov, da bi bilo mogoče nastanek nesreče pripisati neposredno oškodovančevemu ravnanju, sledi ugotavljanje, kdo bi torej bil odgovoren. Poledenela tla po naravi stvari predstavljajo protipravno situacijo, ki jo je mogoče razumeti v okviru zakonskih določil 133. člena Obligacijskega zakonika, ki v prvem odstavku pravi: »Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.« Navedeno pravilo je izpeljava splošne prepovedi povzročanja škode, kot ga določa 10. člen Obligacijskega zakonika.

Kdor obvladuje določeno površino, je torej dolžan poskrbeti, da ne predstavlja nevarnosti za nastanek škode. Zato so na površinah, namenjenim hoji, potrebni ustrezni ukrepi, da je učinkovito zagotovljena varnost pohodnih površin. Na javnih površinah se izvaja s predpisi opredeljena zimska služba.

V kolikor pride do škodnega dogodka v okoliščinah, ko dolžnost vzdrževanja površin v stanju, ki ne predstavlja ogrožanja, ni bila izpolnjena – takrat je odprta pot za uveljavljanje odškodnine.

V zvezi z obravnavano tematiko je uporabnica plačljivega parkirišča v zimskih razmerah na sicer spluženem parkirišču z navidezno vzdrževano pohodno površino stopila na poledenelo ploskev. Pri tem je – navkljub siceršnji pozornosti, telesni pripravljenosti in kakovostni zimski obutvi – izgubila ravnotežje, padla in se poškodovala. Kot rečeno je bilo parkirišče po videzu sodeč očiščeno – sneg je bil splužen. Nekateri ukrepi v smislu odpravljanja nevarnosti poškodovanja so torej očitno bili opravljeni (v kolikor ni šlo le za zagotavljanje parkirnih površin, ki se tržijo). Vendar, kot kaže niso bili dovolj temeljiti, saj poledenelost pohodne površine ni bila odpravljena. V takšnih situacijah se pojavijo ugovori, češ da je upravljavec površine določene vzdrževalne ukrepe opravil in da je zato razbremenjen odgovornosti. Pri tem je treba opozoriti, da je dolžnost odpravljati nevarnost nastanka škode izpolnjena, ko so opravljeni učinkoviti ukrepi za zagotovitev varne uporabe površine. Kar pa v danem primeru očitno niso mogli biti.

Ker je bilo ustrezno vzdrževanje pohodne površine opuščeno, je pričakovati, da bo sodišče oškodovanki dosodilo odškodnino.

RTV Slovenija je pravno mnenje o dejanjih FIBE pri organizaciji reprezentančnih tekmovanj v Evropi poiskala v Odvetniški pisarni Bolcar.

V slovenski športno-marketinški in športno-pravni praksi prevladuje prepričanje, da pri vsakršnem pojavljanju športnika ali znane osebnosti v trženjski komunikaciji podjetja govorimo o osebnem sponzorstvu. To je sicer povsem mogoče, vendar glede na naravo pravnega posla v večini primerov prevladuje t. i. endorsement.

Endorsement je kvazi sponzorsko razmerje, ki temelji na prodaji uporabe osebnostnih pravic športnika (na primer podoba, glas, vzdevek) podjetju za namene trženjskega komuniciranja.[1] Kvazi sponzorsko pa zato, ker športnik takega podjetja in njegovih izdelkov oziroma storitev ne promovira tudi preko drugih bolj klasičnih načinov (na primer logotip na opremi ali avtomobilu), temveč zgolj z uporabo produktov oziroma storitev podjetja. Tipičen primer tovrstnega sodelovanja je vzpostavljen med Tino Maze in Zlatarno Celje (Tina Maze je obraz njihove kolekcije in nosi njihov nakit).

Razlikovanje med klasičnim sponzorstvom in endorsementom se je kot bistveno izkazalo prav v primeru spora med Tino Maze in Smučarsko zvezo Slovenije (SZS).

Različne pravice glede na vrsto poslovnega sodelovanja

Najprej je treba razlikovati med sponzorstvom kluba oziroma zveze in sponzorstvom posameznika. Sponzor pri sponzorstvu kluba pridobi pravico do uporabe pravic intelektualne lastnine v lasti kluba (logotip, naziv itd.) in trženjskih kanalov sponzorirane osebe, pri osebnem sponzorju pa sponzorirana oseba na sponzorja prenese pravico uporabe svojih osebnostnih pravic (ime, fotografijo, video material, vzdevek itd.). Sponzor kluba oziroma zveze torej ne pridobi pravice do trženja športnikov avtomatično, razen, če so športniki del svojih osebnostnih pravic izrecno prenesli na klub[2] oziroma se s takšnim načinom promocije vsakokrat znova izrecno strinjajo. Pri tem pa morajo klubi oziroma zveze upoštevati prakso, ki se je na tem področju razvila v Evropi.

Za lažjo ponazoritev možnosti sodelovanja s športnikom bom uporabil primer Tine Maze. Z Mazejevo lahko sodelujete skozi štiri različna sponzorstva oziroma partnerstva, in sicer kot sponzor SZS, sponzor ekipe aMaze (ekipa Tine Maze), osebni sponzor Mazejeve ali kot podjetje, ki izvaja endorsement. Pri sponzorjih SZS in sponzorji ekipe aMaze težav glede razmejitev pravic ni. Osebni sponzorji so tisti, ki jih lahko Mazejeva na podlagi pravil SZS oglašuje na svoji tekmovalni opremi oziroma lahko v trženjskih akcijah osebnega sponzorja nastopa v reprezentančnem dresu (na primer Milka). Osebni sponzorji niso problem, ker jih Tina lahko oglašuje le s soglasjem SZS. Edina težava se torej pojavi v sodelovanju na področju endorsementov, če se jih (napačno) obravnava kot osebna sponzorstva.

Športniki lahko zavrnejo nastopanje v trženjskih akcijah sponzorjev kluba oziroma zveze.

Sponzor pravne osebe (klub ali zveza) si s svojim vložkom zagotovi številne pravice, kot so pravice do oglaševanja na tekmovalnem dresu, novinarskem panoju ali uporaba naziva športne organizacije. Večji sponzorji navadno pridobijo tudi pravico do uporabe športnikov v svojih trženjskih akcijah, vendar izključno zato, ker se s tem strinjajo športniki in ne zato, ker bi na klub oziroma zvezo prenesli pravico do uporabe ali celo trženja svojih osebnostnih pravic.[3]

Do težav običajno prihaja zaradi različnih razlag pogodbe v povezavi z obsegom in načinom nastopa v trženjskih akcijah sponzorjev.

V razvitih športno-marketinških okoljih je že dlje časa sprejeto stališče oziroma vzpostavljena poslovna praksa, da mora sponzor športne organizacije v tovrstnem primeru uporabe športnikov v svojih trženjskih akcijah uporabiti najmanj tri športnike skupaj. Če je takih trženjskih akcij več (za različne sponzorje), morajo v njih sodelovati različni nogometaši in ne vedno isti (pri nas se navadno uporabljajo le najboljši).[4]

Sodelovanje v trženjskih akcijah, ki niso v skladu s to prakso, bi za športnika pomenilo zmanjševanje njegove tržne vrednosti, saj sam ne bi mogel skleniti poslovnega sodelovanja z drugimi družbami z istega področja in bi mu bil s tem onemogočen zaslužek. Zavedati se je namreč treba, da vrhunski športniki v veliki večini zaslužijo z dobrimi rezultati (v obliki denarnih nagrad) in prek sponzorskih ter predvsem endorsement pogodb. Takšno sodelovanje ima torej vsak športnik pravico odkloniti brez posledic.

Športniki so tisti, ki tudi v kolektivnih športih, v katerih so klubi zelo močne blagovne znamke, dvigujejo vrednost kluba na trgu.[5] Vrhunski športniki so postali blagovne znamke in kot taki predstavljajo zelo močna trženjska orodja. Uporaba njihovih osebnostnih pravic ni več mogoča brez ustreznega nadomestila. Zaslužki iz naslova endorsementov so pri vrhunskih športnikih nekajkrat višji od zneskov iz naslova udejstvovanja s športom. Olimpijski prvak Usain Bolt je na primer z endorsementi zaslužil 20 milijonov USD, medtem ko le 300,000 USD neposredno od atletike, Tiger Woods je lani zaslužil 59,4 milijonov USD, od tega le 4,4 milijona USD z igranjem golfa[6].

Podjetja, ki so konkurenca sponzorjem kluba oziroma zveze

Če se vrnemo k primeru Tine Maze, torej slednja lahko nastopa v trženjskih akcijah podjetij, ki so konkurenčna sponzorjem SZS, vendar pri tem ne sme uporabljati kakršnega koli znamčenja ali preostalega materiala, ki bi ustvarjal povezavo s smučarsko reprezentanco ali SZS. Kakršno koli omejevanje ali celo prepoved pridobivanja sponzorjev oziroma endorsementov bi bilo v nasprotju s pravom Evropske unije, saj bi pomenilo omejevanje možnosti zaslužka (tako pravilo bi vzdržalo le, če bi za tak angažma športnik dobil ustrezno plačilo).

Če ostanemo pri smučanju, povprečen smučarski reprezentant, ki z nagradami na tekmovanjih skorajda ne zasluži, bi bil ob morebitni prepovedi sklepanja endorsement sodelovanj povsem omejen pri pridobivanju lastnih sredstev, saj so vsa sponzorska področja že zasedena (banka, zavarovalnica, mobilni operater, avtomobili, športna trgovina itd.) in bi se lahko osredotočil na iskanje le majhnih lokalnih sponzorjev (na primer picerija). Ob zavedanju, da gre za njihov poklic in dejstvu, da so nekateri letos morali celo prispevati za lastne priprave, je zelo verjetno, da tako omejevanje ne bi vzdržalo sodne presoje.

To je v razvitih športnih okoljih povsem normalna praksa. Tako je bil na primer David Beckham vključen v sponzorske projekte kot član Manchester Uniteda, angleške reprezentance in kot David Beckham osebno.[7]

Ureditev in razvoj tega področja v rokah športnikov

Meja med osebnim sponzorstvom in endorsementom je večkrat zabrisana in jo je težko določiti, še zlasti v primerih, ko ne gre za resnično vrhunske športnike. Slednji morajo svojim partnerjem – sponzorjem ponuditi še druge trženjske kanale in ne zgolj možnosti uporabe osebnostnih pravic. Lažje bo razliko med enim ali drugim načinom sodelovanja mogoče razumeti, ko se bodo športniki zoperstavili trženjskemu izkoriščanju za »višje« cilje, za katere ne dobivajo niti minimalnega plačila. Navadno to počnejo v dobro športa. Tako pa je težko pričakovati (r)evolucijo na področju športnega posla.

Članek je bil objavljen 6. septembra 2012 v Pravni praksi, številka 34.

[1] Gardiner, S., in drugi: Sports Law, tretja izdaja. Cavendish Publishing, London 2006, str. 433-434.

[2] Tudi v takih primerih se lahko športnika uporablja le v klubskem kontekstu. Tako imajo na primer pravice urejene v tipski pogodbi angleške Premier League v poglavju »Community public relations and Marketing«, kjer je med drugim določeno »/…/ The Player hereby grants to the Club the right to photograph the Player both individually and as a member of a squad and to use such photographs and the Player’s Image in a Club Context in connection with the promotion of the Club and its playing activities and the promotion of the League and the manufacture sale distribution licensing advertising marketing and promotion of the Club’s club branded and football related products (including the Strip) or services (including such products or services which are endorsed by or produced under licence from the Club) and in relation to the League’s licensed products services and sponsors in such manner as the Club may reasonably think fit so long as /…/.” Prevod: “Odnosi z javnostmi in marketing”, kjer je med drugim določeno “/…/ Igralec na klub prenaša pravico do uporabe svoje fotografije oziroma podobe. Klub lahko uporablja igralca kot posameznika ali skupaj z ostalimi igralci, vendar zgolj v povezavi s promocijo kluba, promocijo tekmovanja oziroma lige. Igralec prenaša na klub tudi pravico do izdelave, prodaje, distribucije, licenciranja izdelkov z njegovo podobo, kakor tudi oglaševanja in marketinških aktivnosti oziroma promocije klubskih produktov ali storitev z uporabo njegove podobe, ki so v povezavi z nogometom (vključno s produkti ali storitvami, za katere ima klub licenco). Igralec se zaveže sodelovati v promocijskih akcijah lige na način, s katerim soglaša tudi klub /…/.”

[3] Lewis, A., in Taylor, J.: Sport: Law and Practice, druga izdaja. Tottel Publishing, London 2008, str. 1153-1154.

[4] Prav tam, str. 1183-1184

[5] Blackshaw, I. S.: Sports Image Rights in Europe. T. M. C. Asser press, Haag 2005, str. 1-2.

[6] http://www.forbes.com/pictures/mli45igdi/1-floyd-mayweather/#gallerycontent

[7] Lewis, A., in Taylor, J., nav. delo, str. 1183-1184

Kdo bo potegnil krajšo v sporu med Tino Maze in Smučarsko Zvezo Slovenije? Težave so precej večje kot zgolj športno-pravne narave, pa čeprav je z vidika slednjega situacija precej jasna, argumenti namreč govorijo v prid Tini. Nikakor ne želim prejudicirati končne rešitve, ker je situacija precej zapletena, obtožbe pa letijo vsepovprek. Vendar lahko navkljub vsemu zavzamemo jasno pravno stališče glede športno-marketinških praks.

Kratkoročno gledano tovrstno dogajanje smučanju in slovenskemu športu ne koristi. Na srednji in dolgi rok pa bo ravno omenjeni spor bistveno pripomogel k razvoju športnega marketinga in športnega prava v Sloveniji.

Različna sponzorstva – različne pravice

Za začetek moramo razlikovati sponzorstvo kluba oziroma zveze in sponzorstvo posameznika. Pri sponzorstvu kluba sponzor pridobi pravico do uporabe pravic intelektualne lastnine kluba (logotip, naziv …) in trženjskih kanalov sponzorirane osebe, medtem ko pri osebnem sponzorju, sponzorirana oseba na sponzorja prenese pravico do uporabe njegovih osebnostnih pravic (ime, fotografijo, video material, vzdevek …). Sponzor kluba torej ne pridobi pravice uporabe športnikov v svoji trženjski komunikaciji avtomatično, razen če so športniki del svojih osebnostnih pravic prenesli na klub oziroma se s takšnim načinom promocije izrecno strinjajo.

S Tino Maze lahko vstopite v štiri različna sponzorstva, in sicer kot sponzor SZS, sponzor ekipe aMaze, osebni sponzor Tine in kot sponzor, ki izvaja endorsement. Sponzorji ekipe aMaze v konkretnem primeru ne predstavljajo problema. Osebni sponzorji so tisti, ki jih Tina, izhajajoč iz pravil SZS, lahko oglašuje na svoji tekmovalni opremi oziroma lahko v trženjskih akcijah osebnega sponzorja ponazarja na reprezentančnem dresu (npr. Milka). Osebni sponzorji prav tako ne predstavljajo problema, ker jih Tina sme oglaševati le s soglasjem SZS.

Endorsement

Endorsement je kvazi sponzorsko razmerje, ki temelji na prodaji uporabe osebnostnih pravic športnika (npr. podoba, glas, vzdevek …) sponzorju za namene trženjskega komuniciranja. Kvazi sponzorsko pa zato, ker športnik takšnega sponzorja običajno ne promovira preko drugih bolj klasičnih načinov (npr. logotip na opremi), temveč zgolj z uporabo sponzorjevih produktov, kot predstavlja primer Tine in Zlatarne Celje (Tina je obraz njihove kolekcije in nosi njihov nakit).

Šport v 21. stoletju črpa svojo vrednost iz množične prepoznavnosti in popularnosti športnih zvezdnikov. Tudi v kolektivnih športih, kjer klubi predstavljajo zelo močne blagovne znamke, so ravno športniki tisti, ki dvigujejo vrednost kluba na tržišču. Posamezniki so postali blagovne znamke in kot takšni močna trženjska orodja. Uporaba njihovih osebnostnih pravic oziroma njihove blagovne znamke potemtakem ni več mogoča brez ustreznega nadomestila. Zaslužki iz naslova endorsementov so pri vrhunskih športnikih neprimerno višji od zneskov, ki jih dobivajo iz naslova udejstvovanja s športom. Denimo, Ana Kurnikova je s pomočjo endorsementov zaslužila devetkrat več kot z igranjem tenisa. Michael Schumacher je prebil magično mejo ene milijarde USD. Jasno je, da npr. Schumacher svojih endorsementov ni mogel promovirati znotraj moštva Ferrari, če ta ni bil hkrati sponzor moštva. Enako je tudi pri Tini. Kot Tina Maze se lahko pojavi v trženjskih akcijah vsakogar, le da ni povezave s SZS. Obenem pa lahko SZS Tino uporabi v svojih akcijah, konkurenčnim tudi njenim osebnim sponzorjem, če se le drži omejitev in pravil.

Smučarji lahko zavrnejo snemanje oglasov za sponzorje SZS

Sponzorji SZS z danim vložkom pridobijo pravico do npr. oglaševanja na smučarskem dresu, novinarskem panoju in uporabe naziva. Večji sponzorji pridobijo tudi pravico do uporabe smučarjev v svojih trženjskih akcijah, vendar izključno zaradi tega, ker se smučarji s tem strinjajo in ne zato, ker bi na SZS prenesli pravico do uporabe ali celo trženja njihovih osebnostnih pravic. Očitno do težav prihaja zato, ker se pogodbe glede obsega in načina nastopa v trženjskih akcijah sponzorjev različno tolmačijo.

Tina v tokratnem primeru ni prenesla pravice do trženja oziroma uporabe njenih osebnostnih pravic na SZS. V svoji pogodbi se je zgolj obvezala sodelovati pri določenem številu trženjskih akcij sponzorjev SZS. V razvitih športno-marketinških okoljih je že dlje časa sprejeto stališče, da mora sponzor športne organizacije v tovrstnih primerih v sklopu svojih trženjskih akcijah uporabiti najmanj tri športnike skupaj. Tina v primeru snemanja oglasa za Citroën ni kršila pogodbenih obveznosti, razen če se ni izrecno zavezala k temu, da bo v takšnih oglasih nastopala sama.

Za Tino bi sodelovanje v takšni akciji pomenilo zmanjševanje njene tržne vrednosti, saj sama ne bi mogla skleniti poslovnega razmerja z drugim avtomobilistom, s čimer bi ji bil onemogočen zaslužek. Potrebno se je namreč zavedati, da vrhunski smučarji z dobrimi rezultati služijo v obliki denarnih nagrad in s pomočjo sponzorskih pogodb.

Neustreznost Citroënove kampanje

Oglasna akcija z avtomobili Citroën, ki je bila upodobljena na veleplakatih, v tem pogledu posega v pravice športnikov, ki v njih nastopajo in je s tega stališča neprimerna oziroma neprofesionalno izvedena. Iz vsebine na plakatu namreč ni moč razbrati, da gre za sponzorja SZS; izgleda pa, kot da gre za sponzorja smučarja, ki nastopa v oglasu (v oglasu nastopa samo en smučar, ki ni oblečen v opremo SZS in tudi nikjer ni logotipa SZS). Kar pomeni, da bi vsak izmed smučarjev lahko odklonil udeležbo v takšni trženjski akciji. Športniki bi morali biti vnaprej seznanjeni s scenarijem oglasa, da lahko pravočasno podajo svoje pripombe ali odpovejo sodelovanje. V najslabšem primeru pa bi morali za svojo udeležbo oziroma sodelovanje dobiti ustrezen honorar.

Argument »pomoči zvezi« ali »podpori mladih selekcij« je na tem mestu neprimeren. Športniki lahko zvezi pomagajo z dobrimi rezultati, pripravljenostjo za sodelovanje v trženjskih akcijah sponzorjev, ki so v skladu s pravom in splošno prakso ter na številne druge načine. Če pa se športnik odreče sodelovanju v akciji, ki ni v skladu s pravom in splošno prakso ter za slednjo niti ne dobi ustreznega plačila, to ne more predstavljati kršitve pravil.

Podjetja, ki predstavljajo konkurenco sponzorjem SZS

Tina torej sme nastopati v trženjskih akcijah podjetij, ki so konkurenčna sponzorjem SZS, vendar pri tem ne sme uporabljati kakršnega koli znamčenja ali drugega materiala, ki bi ustvarjal povezavo s smučarsko reprezentanco ali SZS. Kakršno koli omejevanje pridobivanja sponzorjev oziroma endorsementov bi bilo v nasprotju s pravom Evropske unije, saj bi predstavljalo omejevanje možnosti zaslužka (takšno pravilo bi vzdržalo le v primeru, da bi športnik za tovrsten angažma dobil plačilo).

V kolikor si je pri Tini, ki ima šampionski status na SZS, težje predstavljati, da bi v svoji karieri zaradi takšnih omejitev zaslužila bistveno manj, je to pri ostalih tekmovalcih povsem jasno. Povprečen smučarski reprezentant, ki z nagradami na tekmovanjih skorajda ne zasluži, bi bil namreč popolnoma omejen pri pridobivanju lastnih sponzorskih sredstev, saj so vsa sponzorska področja že zasedena (banka, zavarovalnica, mobilni operater, avtomobili, športna trgovina …) in bi se lahko osredotočil le na iskanje majhnih lokalnih sponzorjev. Ob zavedanju, da gre za njihov poklic, in dejstvu, da so nekateri letos morali celo sami prispevati za lastne priprave, je zelo verjetno, da takšno omejevanje ne bi vzdržalo sodne presoje.

Sicer je situacija med Tino in SZS enaka kot npr. med nogometašem in njegovim klubom. Sponzor Real Madrida je adidas, medtem ko Ronaldo sodeluje z blagovno znamko Nike. Podoben je tudi primer iz Anglije, kjer je olimpijski komite vse olimpijske športnike prosil za soglasje, da jih lahko njihovi sponzorji uporabijo v komercialne namene.

Nespoštovanje sklenjenih pogodb

Tini se med drugim očita, da je navkljub pogodbi, ki jo je sklenila z Žitom, zaradi boljše ponudbe sklenila pogodbo s konkurenčno blagovno znamko Tekanne. V pravu velja načelo »Pacta sunt servanda«, kar pomeni, da je potrebno spoštovati sklenjene pogodbe. V športu je še posebej pomembno gojiti pravi odnos s sponzorji, saj lahko ti sponzorirani osebi omogočijo večji zaslužek v času kariere. Potrebno je namreč upoštevati, da je časovno okno zaslužka v vrhunskem športu kratko in predvsem nepredvidljivo (npr. poškodba, ki lahko pomeni celo konec kariere). Očitno je pri Tini prevladal ekonomski interes in se je, čeprav naj bi že imela sklenjeno pogodbo z Žitom, odločila za donosnejšo pogodbo s konkurenčno blagovno znamko. Ravnala je v skladu z znanim rekom »It is not personal, just business«.

Očitno je bila konkurenčna ponudba toliko boljša, da bo Tina navkljub zelo verjetni odškodninski tožbi Žita v finančno boljši poziciji. Vendar pa je potrebno poudariti, da takšni primeri v tujini niso noviteta. Najodmevnejši primer pomnimo, ko je FIFA v nasprotju s pogodbenimi določili sklenila pogodbo z Viso in tako oškodovala svojega sponzorja Mastercard ter za slednje plačala 90 milijonov USD odškodnine. Mastercard je v svoji izjavi za javnost zapisal, da ne želi nikoli več sodelovati s FIFO in verjetno je temu enako tudi stališče Žita. Tinina ekipa je to najverjetneje vzela v obzir že v času odločanja o sodelovanju.

Priložnost za Oglaševalsko zbornico Slovenije?

S problematiko oglaševanja v športu bi se lahko ukvarjala tudi Oglaševalska zbornica Slovenije ter na tem mestu postavila vsaj osnovne kriterije. V primeru, ko se namreč v oglasih pojavlja samo en športnik, oglaševalec pa hkrati ni njegov sponzor, temveč sponzor celotne organizacije (klub ali zveza), govorimo o zavajanju potrošnikov. Potrošniki se namreč bistveno bolj poistovetimo z igralci kot z institucijo. Tipičen primer je npr. nogometna reprezentanca, kjer se navijači poistovetijo s Samirjem Handanovičem in ne NZS. Tako je televizijski oglas Hypo banke, generalnega sponzorja NZS, izgledal tako, kot da Hypo sodeluje s Samirjem oziroma da je Samirjeva izbira med bankami Hypo. Kar pa ni res, vsaj ne izhajajoč iz oglasa.

Epilog v vsakem primeru dober

SZS lahko, prav zaradi Tine, za sponzorstva alpskih reprezentanc nedvomno iztrži več. Svojim sponzorjem lahko z navedenimi omejitvami ponuja oglaševanje s Tino. Tako je tudi prav. In ravno to predstavlja Tinin prispevek smučarski zvezi, jasno, poleg izpolnjevanja njenih obveznosti.

Krize, spori in nestrinjanja so bili od nekdaj gibalo razvoja. Tako bo tudi tokrat. Epilog pa bo začrtal nove prakse na področju športnega marketinga v Sloveniji. Bilo pa bi dobro, da se to zgodi kmalu, saj bodo sicer sadove današnjih odločitev žele šele prihodnje generacije.

Članek je bil objavljen 31. januarja 2012 v spletni ediciji časopisa Finance, ki ga najdete tukaj.

Latinski rek »Ignorantia iusris nocet« oziroma v prevodu nepoznavanje prava škoduje, v pravu razlagamo na način, da nepoznavanje prava škodi in se torej ob kršitvah pravnega reda enostavno ni mogoče sklicevati na nepoznavanje zakonov. Vendar tokrat ignorance ne pojmujemo v pomenu nepoznavanja, temveč v smislu neupoštevanja. Sicer pa je ignoranca prav zagotovo škodljiva v obeh pomenih.

Ton ignorance v prvi meri opredeljuje dnevna politika, ko neuradno vsi vedo oziroma vemo vse, uradno pa se ne zgodi nič. Devet kontroverznih prodaj Mercatorja, gradnja športnega parka Stožice, številni javni razpisi, oddaja stavbe NPU in še ogromno primerov, ko je najmanj strokovna javnost s posameznega področja zelo dobro poznala dogajanje in njihove glavne akterje, a storjeno ni bilo nič. V zdravstvu se celo odkrito govori o lobijih in pritiskih, ki se izvajajo na vsakokratnega ministra in ostale snovalce zdravstvene politike, vendar nihče ne spregovori o imenih. Tudi zato se takšno stanje nadaljuje in predvsem vliva pogum izvajalcem pritiskov. Na tovrsten način ignoranca pridobiva svojo legitimnost.

Filozofija ignorance se iz področja politike prenaša na celotno družbo. Javne osebnosti iz gospodarskega in političnega sveta (predvsem v državni lasti) se na dnevni ravni zapletajo v neresnice, konflikte interesov in celo podkupovanja. Večina se iz takšnih situacij tudi uspešno izvleče, a le po preteku zadovoljive količine časa. Družba slednje očitno tolerira oziroma ignorira. V razvitih državah pa so standardi bistveno drugačni. S tem ne mislim, da so v drugih okoljih imuni na nečednosti, temveč na to, da se slednje od trenutka razkritja bistveno uspešneje rešujejo.

Duh ignorance je moč čutiti tudi v odnosu velikih in prepoznavnih blagovnih znamk do svojih (potencialnih) strank. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste od družbe, s katero imate sklenjeno npr. tipsko pogodbo za opravljanje storitev, doživeli hladen tuš, ko ste jih najbolj potrebovali? Kot pri težavah z internetom, zavarovanjem avtomobila ali podobno. Nič hudega se jim ne zdi, če ste nezadovoljni, ali celo puščeni na cedilu. Medtem ko v tujini ob nevšečnostih ponudijo dodatno brezplačno ugodnost in opravičilo, se pri nas navadno le izgovorijo na sodelavca ali napako v sistemu.

Žalostno, da je, razen v primeru redkih izjem, ignoriranje nezanimivih ali nepomembnih vsebin postala redna poslovna praksa. Verjetno v prepričanju, da se bodo stvari uredile in izginile same od sebe. Ravno nasprotno, s tem dajemo tovrstnim vsebinam dodatno težo tudi v primerih, ko je dejansko nimajo.

Predvsem pa ne razumem in tudi ne morem razumeti takšne poslovne (če že ne celo obče) kulture. Podjetja bi, še posebej v času vse močnejše konkurence, morala vlagati v odnose s (potencialnimi) strankami. Toliko bolj, če gre za dobro stoječa podjetja. Navadno pa se slednja na vrhu svojega uspeha obnašajo ravno obratno; kot nepogrešljiva, vendar pa bi na večjem trgu že zdavnaj propadla. S takšno filozofijo poslovanja povsem razumem, zakaj se načela korporativnega upravljanja družb odbijajo od zidov in le stežka prodrejo v pisarne odgovornih. Vse se namreč začne pri osnovah. Ignoranca, nobena od zgoraj omenjenih, pa nima prostora pri urejenem človeku.

Članek je bil objavljen v spletni ediciji revije David in tiskani izdaji številka 12, letnik 2014, na spletu ga najdete tukaj.

Od vekomaj. Že latinski pregovor pravi, da besede vplivajo, zgledi pa vlečejo. Kot otrokom nam največji zgled predstavljajo starejši bratje in sestre ter starši. Zglede mladostnikov je mogoče videti na plakatih v njihovih sobah, kasneje pa nam zgled navadno predstavljajo uspešni ljudje. Od svojih zgledov se učimo, se z njimi primerjamo, jih posnemamo in stremimo k temu, da jih presežemo.

Običajno je konec leta čas, ko razna stanovska združenja in ostale organizacije podeljujejo strokovne in druge nagrade. Postavljajo nam torej zglede. Prevečkrat pa se dogaja, da so žirije, ki odločajo o nagradah, povsem nekompetentne. Bodisi zato, ker njihovi člani ne prihajajo iz stroke, o kateri odločajo, bodisi zato, ker nimajo nikakršnih praktičnih izkušenj (ali izjemno omejene), ali pa zato, ker v očeh strokovne javnosti enostavno niso dorasli nalogi, ki naj bi jo opravili in tako nimajo prave kredibilnosti.

Poleg navedenega v žirijah pogosto najdemo tudi člane organizatorja, ki istočasno »tekmujejo« s svojim projektom, ali pa se kasneje izkaže, da je največji sponzor prireditve tudi kasnejši zmagovalec. Slednje absolutno samo po sebi ne pomeni, da gre za trgovanje pod mizo, je pa pomenljivo. Toliko bolj, če se dogaja pogosto.

Največkrat se zgodi, da žirija podeli nagrade tistim projektom, ki so imeli največji »budget« ali so najbolj všečni, pri tem pa popolnoma ignorirajo kriterije, v katerih posamezna dela konkurirajo. Nemalokrat se zgodi tudi, da prejmejo nagrade močne blagovne znamke samo zato, ker so ugledne in ne zato, ker določeno delo predstavlja presežek. Argument moči nad močjo argumenta, torej. Tipičen primer slednjega predstavljajo podjetja in managerji, ki so prejeli laskave naslove, že leto zatem pa so svoja podjetja poslali v stečaj ali prisilno poravnavo oziroma bili pravnomočno obsojeni na podlagi kaznivih dejanj, povezanih z njihovim delom.

Pomanjkanje kritičnosti pri ocenjevanju in strokovna ter jasna argumentacija izbora sta nadomeščena s superlativi ob podelitvi nagrade, ki pa nimajo nikakršne osnove.

Ob podeljevanju strokovnih nagrad v tujini zaznamo sledečo prakso: vsak prijavitelj od žirije prejme izpolnjen ocenjevalni list, na katerem si lahko ogleda, kako se je odrezal pri posameznih točkah, ki botrujejo končni odločitvi. V Sloveniji bi nekaj takega že mejilo na bogoskrunstvo. Zadostuje kratko pavšalno pojasnilo s strani voditelja prireditve.

Rezultat takšnega dogajanja je nezainteresiranost mnogih, da bi svoja dela prijavljali na najrazličnejša tekmovanja. Posledično je tekmovanje nezanimivo, nekonkurenčno in slabo. To je približno tako, kot da na slalomski tekmi ne bi nastopilo prvih 20 najboljših smučarjev.

Pri vsem tem pa nagrade sploh niso pomembne. Za dobro delo smo navadno nagrajeni povsem drugače – z zadovoljstvom naročnika oziroma stranke, tihim priznanjem stanovskih kolegov ipd. In te nagrade segajo še veliko dlje od soja žarometov.

Bistvo težave je, da se na tak način izpostavljajo dela, ki po svoji vsebini, obsegu in dosegu nikakor ne predstavljajo najboljšega, se pa takšna dela potem postavijo za vzor. Vzor, kako je potrebno delati in po čem se zgledovati.

Kot posamezniki in kot družba bomo napredovali samo in izključno takrat, ko se bomo zgledovali po odličnem. Zato se morajo žirije, komisije in podobni odločevalci zavedati, da je njihova vloga bistveno večja od podelitve »letne« nagrade. Njihova vloga je prepoznati in argumentirati odličnost, ki nam je za zgled in iz vseh nas izvablja le najboljše.

Članek je bil objavljen v spletni ediciji revije David, najdete ga tukaj.