To vprašanje sem v zadnjih mesecih slišal že večkrat. In priznam – nikoli ga nisem povsem razumel. Kaj naj bi vračali in zakaj?

Če naj bi šlo za to, kako športniki vračajo Sloveniji za svoj športni razvoj, se mi zdi logika napačna. Zakaj bi moral športnik vračati? Zakaj takih vprašanj ne postavljamo podjetnikom, umetnikom ali politikom?

Resnica je, da uspehi naših športnikov večinoma niso rezultat nekega brezhibnega »sistema«, ampak predvsem njihove volje, talenta in podpore družin. Starši so tisti, ki so pogosto financirali treninge, opremo, dvorane in poti. Zato je iluzorno pričakovati, da so športniki “produkt Slovenije”.

Vprašanje »kako športniki vračajo Sloveniji?« je napačno zastavljeno – izhaja iz predpostavke, da športniki Sloveniji nekaj dolgujejo. V resnici športniki s svojimi uspehi že vračajo: z mednarodno prepoznavnostjo, vzornim zgledom mladim, aktivnostmi v domačih okoljih in pogosto tudi s konkretnimi finančnimi učinki. Namesto da bi jih obremenjevali z dolgom, bi morali kot družba razpravljati o tem, kako mi vračamo njim – skozi sistemske pogoje, ki omogočajo razvoj vrhunskega športa.

Ko Tadej Pogačar zmaga na Touru, ko Luka Dončić navdušuje v NBA ali ko Janja Garnbret in Tim Gajser znova stopita na najvišjo stopničko, nosijo ime Slovenije po svetu. To je reklama, ki bi jo sicer kupovali za milijone. Športniki pa jo ustvarjajo s trudom in talentom.

Vračajo tudi kot vzorniki – mladim kažejo, kako z disciplino in predanostjo prideš do cilja, kako se pobereš po padcu in verjameš vase. Nekateri pa vračajo še bolj neposredno: skozi fundacije, športne kampe ali celo posredno s prestopi, ki prinesejo milijonske prilive domačim klubom.

Zato športnikom ni treba vračati. Ker to že počnejo. In to več kot dovolj. Pravo vprašanje je, ali mi kot družba znamo vračati njim – z boljšimi pogoji, da bodo tudi prihodnje generacije lahko sanjale tako velike sanje.