Slovenska košarka se vsako leto sooča z velikim številom primerov, ko želijo mladoletni košarkarji ali košarkarice prestopiti v drug klub v Sloveniji. A je tak prestop pogosto pogojen s plačilom nadomestila za vzgojo. V nadaljevanju o tem, kdaj je klub upravičen do nadomestila za vzgojo, kaj so najpogostejše prakse in zakaj za prestop v največ primerih košarkar oziroma njegova družina neupravičeno plača kar sam.

Za začetek poglejmo »plastičen« in zelo realen primer, na podlagi katerega ugotovimo, da je obstoječa ureditev enostavno neustrezna:

Vaša hči trenira košarko v Novi Gorici od devetega leta starosti. Vsak mesec plačujete vadnino v znesku 40 EUR. Po končani srednji šoli vaša hči nadaljuje izobraževanje v Ljubljani. Jasno je, da se preseli v Ljubljano. Tam želi nadaljevati z igranjem košarke. Na podlagi obstoječe zakonodaje in predpisov KZS lahko prosto prestopi v ljubljanski klub in tudi pridobi pravico za igranje s strani KZS. Vendar novogoriški klub pošlje račun za nadomestilo za vzgojo izračunano na podlagi pravilnika KZS ljubljanskemu klubu. Če račun ni plačan, je klub suspendiran s strani KZS. Pritisk je torej na strani košarkarja – ali plača svoje nadomestilo ali pa ne bo prestopil. V 90 % primerov takšen račun dejansko plačajo košarkarji in ne klubi, saj nimajo denarja.

Znesek nadomestila v zgornjem primeru bi za dobro košarkarico znašal približno 2.000 EUR. V primeru košarkarja pa trikrat več, saj je vrednost točke nadomestila za košarkarje trikrat višja.

To je dejansko stanje, ki ni v redu.

Plačilo nadomestila za vzgojo je izključno breme kluba, v katerega športnik prestopa

Pravno-formalno je potrebno jasno poudariti, da skladno z Zakonom o športu (Zšpo-1) plačilo nadomestila za vzgojo (v nadaljevanju tudi »nadomestilo«) lahko bremeni izključno klub, v katerega športnik prestopa. Vendar kot ugotovljeno v praksi nadomestilo v večini plačujejo športniki sami oziroma njihovi starši. Pri tem moramo omeniti še, da plačilo nadomestila za vzgojo velja, če igralec nima sklenjene pogodbe s klubom. Za igralce s pogodbo oziroma igralce s poteklo pogodbo namreč določila o nadomestilu za vzgojo ne prihajajo v poštev. V zapisu se bom podrobneje opredelil le do problematike sistema nadomestil v slovenski košarki.

Košarkarska zveza Slovenije (v nadaljevanju »KZS«) v 18. členu Registracijskega pravilnika za igralca brez pogodbe^[1] določa, kot sledi:

»Igralec, ki v koledarskem letu prestopa ne dopolni 14 let, je po koncu vsake tekmovalne sezone prost in lahko prestopi v drug klub izključno v času prestopnega roka pod pogoji iz 15. člena tega pravilnika.

Igralec, ki prestopa po tekmovalni sezoni v letu, v katerem je dopolnil 20 let starosti in nima podpisane pogodbe, je po koncu vsake tekmovalne sezone prost in lahko prestopi v drug klub izključno v času prestopnega roka pod pogoji iz 15. člena tega pravilnika.«

Ob upoštevanju zgoraj citiranih starostnih omejitev in okoliščine, da je košarkar brez pogodbe ter dodatnih pogojev navedenih v 61. členu Registracijskega pravilnika KZS, mora nov klub ob prestopu košarkarja plačati nadomestilo za vzgojo izračunano na podlagi dololočil 62. člena tega pravilnika^[2].

Realnost in obenem dejstvo je, da za veliko košarkarjev v Sloveniji prihajajo v poštev pravila o nadomestilu za vzgojo, saj s klubom nimajo sklenjene pogodbe.

V odsotnosti zakonske definicije pojma »nadomestilo za vzgojo^[3]« (zakon obravnava samo pojem »nadomestilo za prestop^[4]«) je potrebno slednjo poiskati v pravilih KZS in tudi Mednarodne košarkarske zveze (v nadaljevanju »FIBA«).

Nadomestilo za vzgojo, kakor definirano v 60. členu Registracijskega pravilnika KZS, predstavlja »povračilo finančnih sredstev klubu za vložena sredstva in delo kluba pri vzgoji in razvoju igralca«. Do nadomestila je upravičen le klub, ki z igralcem nikoli ni imel sklenjene pogodbe (kadarkoli v času, ko je igralec član kluba). V Sloveniji se znesek nadomestila izračuna skladno s točkovanjem predpisanim z Registracijskim pravilnikom.

Skladno z obsežno judikaturo FIBE je mogoče ugotoviti, da nadomestilo predstavljajo vložki kluba, kot npr. razumni stroški trenerja, dvorane, prevozov na tekme, nastanitve, prehrane, opreme ipd. Ob tem je treba izpostaviti tudi dejstvo, da FIBA kot prispevek igralca smatra npr. brezplačno (ali znatno pod tržno ceno) igranje košarkarja za člansko moštvo. Slednje FIBA upošteva kot prispevek košarkarja k lastnemu razvoju oziroma razvoju kluba.

Namen obstoječe ureditve v predpisih KZS je, da si klub ob prestopu igralca lahko povrne stroške, ki jih je vložil v razvoj igralca in ne morebiti zahtevati plačila odškodnine. Slednja prihaja v poštev le v primeru veljavno sklenjene pogodbe med klubom in košarkarjem.

Odškodnina je v obravnavanem kontekstu pojem, ki ga določa pogodba – je torej predmet izključno pogodbenega razmerja med košarkarjem in klubom, saj ureja pravico do prestopa igralca v drug klub pred potekom pogodbe proti plačilu določene odškodnine. Morebitno določanje odškodnine po poteku pogodbenega razmerja je nezakonito.

V primeru odškodnine je treba upoštevati tudi določila 34. člena Zakona o športu glede upravičenosti zahtevati plačilo odškodnine, ki kot pogoj za uveljavljanje kakršnegakoli nadomestila za prestop jasno postavlja sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je določeno, da športnik prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji^[5].

Plačilo nadomestila za vzgojo v svojem bistvu torej ni zgrešeno, saj predstavlja osnovno odmeno za trud, ki ga v razvoj košarkarja vlaga klub. Težava nastane v primeru, ko košarkar na mesečni ravni plačuje vadnino in/ali prispeva za nakup športne opreme in/ali ga starši vozijo na tekme ter istočasno klub prejema javna sredstva za financiranje mladinskega pogona (plačilo trenerjev, subvencionirana dvorana ipd). Gre torej za primere, ko klub svoje storitve vzgoje obračunava in/ali je hkrati prejemnik javnih sredstev, kar je mimogrede seveda povsem legitimno.

Če torej košarkar na mesečni ravni plačujev vadnino in/ali plačuje (ali sorazmerno prispeva) za športno opremo (drese) in/ali v znatni meri poskrbi za prevoz na tekme, je treba od zneska nadomestila, izračunanega na podlagi pravil KZS, odšteti znesek lastnih prispevanj. Če so slednja enaka ali večja od zahtevanega nadomestila, pa to pomeni, da klub ni upravičen do nadomestila za vzgojo.

Poleg nevedenega je treba upoštevati tudi morebitna javna sredstva, s katerimi klub financira mladinske selekcije, kakor tudi prispevek košarkarja, ki igra za člansko moštvo brez pogodbe (brezplačno). Tudi sicer se zdi zahteva po plačilu nadomestila za igralca, ki je igral za člansko moštvo brez pogodbe, absurdna. V tem primeru namreč klub, ki z igralcem ni želel skleniti pogobe iz kateregakoli razloga, sedaj uveljavlja plačilo nadomestila.

Kot primer dobre ureditve lahko izpostavimo sistem v Mestni občini Ljubljana, kjer klubi, ki prejemajo javna sredstva, ne smejo zahtevati plačila za nadomestilo za vzgojo ravno iz razloga financiranja s strani javnih sredstev. Če pa se vseeno odločijo za takšen zahtevek, upravičenost do javnega financiranja izgubijo. Tak sistem se zdi bolj pravičen kot obstoječ sistem KZS, ki prispevkov košarkarjev ne upošteva.

Če povzamemo …

In se vrnemo k začetnemu primeru košarkarice, pri kateri je znesek nadomestila za vzgojo znašal 2.000 EUR. Če bi se od navedenega zneska odštele vadnine in ostala morebitna prispevanja košarkarja/staršev ter javnih sredstev, kar bi se, kot smo ugotavljali, moralo zgoditi, bi se znesek nadomestila znatno znižal oziroma verjetno ne bi bilo potrebno nikakršno plačilo.

Torej, v primeru, ko je košarkar finančno prispeval na enega izmed zgoraj opisanih načinov (oziroma kakorkoli drugače), bi se znesek odmerjenega nadomestila moral sorazmerno zmanjšati za tak košarkarjev prispevek. Če se znesek nadomestila, ki ga je treba plačati, ne zmanjša, je jasno, da klub od košarkarja za njegovo vzgojo zahteva višje plačilo, kakor naj bi ga bil upravičen zahtevati. Tak zahtevek kluba se namreč izkaže kot odškodnina in ne nadomestilo za vzgojo. Ko košarkar plačuje za svoje treninge, opremo, prevoze na tekme, igra brez nadomestila za člansko ekipo in/ali se klub ob tem financira iz javnih sredstev, je jasno, da je takšen klub financiran s strani igralcev in je morebiten zahtevek za plačilo nadomestila za vzgojo le prikrita oblika odškodnine. Slednja pa je, skladno z določili 34. člena Zšpo-1, nezakonita.

Kakor izpostavljeno uvodoma – sistem nadomestil je v primeru mladoletnih igralcev nujno potreben, če klub z igralcem nima sklenjene pogodbe. Pri tem pa bi bilo nujno upoštevati prispevke košarkarja v lasten razvoj. V nasprotnem primeru gre za odškodnino, ki pa je zakonsko prepovedana.

^[1] Za igralca s pogodbo oziroma igralca s poteklo pogodbo namreč določila o nadomestilu ne prihajajo v poštev.

^[2] https://www.kzs.si/UserFiles/File/Pravilniki/Registracije/Registracijski_pravilnik_čistopis_2022(1).pdf

^[3] Na problematiko odsotnosti jasne definicije obeh pojmov smo strokovnjaki opozarjali v času sprejemanja novega zakona.

^[4] Kar smiselno prestavlja odškodnino.

^[5] 34. Člen (prestop v drugo športno organizacijo)