Priviligirani smo, ker živimo v času, ko slovenski šport dosega izjemne uspehe na mednarodnem prizorišču. Govorim izključno o tekmovalnih dosežkih, saj od sistemskega napredka, ki bi moral slediti tem uspehom, ni ne duha ne sluha. Naši kolesarji suvereno kraljujejo na cestah po vsem svetu, Janja Garnbret se z najvišjih balvanov ozira na tekmece, Luka Dončič navdušuje košarkarske navdušence po vsem svetu, Alenka Artnik odkriva globine morja, odbojkarji krojijo vrh svetovne elite, z olimpijskih iger se vračamo z žlahtnimi odličji, nogometna reprezentanca je zapustila evropsko prvenstvo kot neporažena, mlajši rodovi športnikov pa osvajajo medalje na mednarodnih tekmovanjih.
Ob vseh teh uspehih me tuji kolegi nenehno sprašujejo, kaj je tisto, kar Slovencem omogoča tako izjemne rezultate. Ponavadi jim povem, da smo izjemno vztrajni in predani ter da imajo naši športniki močno podporo družin in prostovoljcev. V resnici pa ne vem. Ne vem kako uspejo v okolju, kjer se športu iz leta v leto piše slabše. Vedno pa dodam, da k tem uspehom gotovo ne prispeva finančno okolje, ki je za športnike in klube vse prej kot stimulativno.
Finančna resničnost: klubi v primežu omejitev
Že dolgo je jasno, da slovenski klubi niso več enakovreden tekmec na mednarodni sceni, kar je bilo na prelomu stoletja še drugače, ko smo krojili evropski vrh v košarki in rokometu. Dejstvo je namreč, da slovenski trg finančno ne more podpreti klubov, da bi slednji lahko bili konkurenčni na mednarodni ravni, vsaj ne konstantno Poleg navedenega pa k nekonkurenčnosti dodatno prispeva tudi visoka obdavčitev plač, ki našim klubom onemogoča izplačilo večjih plač in posledično angažiranje kakovostnejših igralcev. Doslej je stanje nekoliko omili status samostojnega podjetnika oziroma športnega delavca – normiranca, ki je omogočal višja izplačila v primerjavi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi. Celoten slovenski kolektivni šport temelji na statusu normiranca. Ne poznam namreč športnika, ki bi bil v svoji organizaciji zaposlen.
Zakonske spremembe: prelomnica ali konec sanj?
Spremembe zakonodaje pa grozijo, da bodo močno poslabšale položaj tako kolektivnih kot individualnih športnikov. Tisti, ki si sami financirajo svoje sezone, bodo v še težjem položaju, saj jim panožne zveze ne zagotavljajo dovolj sredstev za ustrezno profesionalno udejstvovanje.
Predlagana sprememba zakonodaje bo drastično posegla na področje športa. Občutek je, da se predlagatelji tega niti ne zavedajo, saj ta problematika v javnih razpravah ni bila nikjer naslovljena oziroma izpostavljena. Klubi bodo z istimi proračuni lahko svojim dobrim, kaj šele najboljšim igralcem, izplačevali precej nižje zneske. To bo neizogibno vodilo v upad kakovosti predvsem klubskega športa. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, se bomo lahko poslovili od mednarodnih tekmovanj in se sprijaznili z vlogo valilnice talentov, ki bo od svetovne športno-poslovne industrije prejemala le drobtinice.
O resni težavi davčne ureditve priča dejstvo, da velika večina slovenskih športnikov, ki imajo bolj donosne pogodbe, ni več davčnih rezidentov Slovenije. Že lansko povišanje osnove za izračun prispevkov pri »normirancih« (zaradi znižanja normiranih stroškov) se je močno odrazilo na pri višini neto prejemkov športnikov. Trenutno napovedane spremembe pa obetajo še zadnji žebelj v krsto slovesnkega športa in še večji beg naših talentov v tujino.
Preprost izračun pokaže, da ob predpostavki plačila v višini 300.000 EUR v dveh letih (kolikor je po sedanji ureditvi še možno prejeti), znaša obveznost plačila davkov 36.000 EUR, medtem ko bi po novi ureditvi znašala 81.500 EUR. V primeru tretjega leta (z enakim izplačilom, torej 150.000 na leto) pa znaša obveznost plačila davka po sedanji ureditvi 18.000 EUR, medtem ko bi po novi ureditvi znašala kar 75.000 EUR. Nova ureditev torej predpostavlja, da bo športnik v treh letih plačal približno 100.000 EUR več davka. Poenostavljeno to pomeni, da bo za toliko zmanjšano njegovo plačilo v kolikor klubi ne bodo slednjega prevzeli nase. Kar pa seveda ne pomeni enostavno 100.000 EUR več, temveč je potrebno ta znesek povečati za višino davkov, kar nas privede do končnega zneska v višini približno 200.000 EUR. In to samo za enega športnika.
Da ne bo pomote – jasno je, da obdavčitev športnikov oziroma klubov ne more biti drugačna kot za ostale subjekte, saj bi to predstavljalo kršitev ustave. To pa še ne pomeni, da ni mogoče vzpostaviti spodbudnejšega davčnega okolja (predvsem v obliki povečanja stopnje davčno priznanih odhodkov v primeru sponzoriranja), ki bi omogočalo večje investiranje v šport in s tem njegov ustrezen razvoj.
Največji ambasador Slovenije priključen na dihalni aparat
Ob vseh teh spremembah se zdi,da šport ponovno postaja kolateralna škoda urejanja drugih področij. Zdi se, kot da prevladuje prepričanje, da bo šport že nekako preživel. To morda drži, a vprašanje je, v kakšni obliki. Pomanjkanje sistemskih rešitev in spodbudne politike ga lahko potisne na rob propada, nekatere športne panoge pa celo čez. Težko je razumeti, kako lahko država tako brezbrižno ravna z nečim, kar je vedno veljalo za enega največjih ambasadorjev Slovenije na mednarodnem prizorišču.