Kaj si želim na dan, ko praznuje slovenski šport? Najbrž bi bil najbolj pričakovan odgovor »športni uspeh«. Toda tega nam ne manjka. Kdo bi si lahko predstavljal, da bomo hkrati imeli najboljšo plezalko na svetu, najboljšega košarkarja, najboljšega kolesarja, najboljšega motokrosista in še mnoge druge. Število osvojenih medalj na prebivalca nas že desetletja uvršča v sam svetovni vrh. Uspeh torej imamo.

V zadnjih tednih pa je slovensko športno in širšo javnost pretresla afera v judu. Razkrite so bile sporne prakse fizičnega in psihičnega nasilja v enem najuspešnejših slovenskih judo klubov, ki so sprožile burno razpravo (pri tem se ne opredeljujem do očitkov glede spolnih zlorab). V medijih so svoje poglede na problematiko podali predstavniki juda, športni psihologi in odvetniki.

Jasno je postalo, da bodo razkritja povzročila veliko škodo športu in močno vplivala na vpis novih generacij. Na osnovni šoli mojega sina, kjer so bila mesta za judo krožek vedno takoj zapolnjena, letos sporočajo, da imajo še prosta mesta in vabijo k vpisu. Starši seveda ne želimo niti pomisliti na možnost, da bi se katera od obtožb, povezanih z afero, lahko zgodila našim otrokom.

Afera je razkrila, da slovenski šport, ne le judo, nima ustreznih mehanizmov za obravnavo in reševanje tovrstnih situacij. Najprej velja omeniti odziv krovne zveze, ki je bil medel in nedosleden. Namesto jasne in nedvoumne obsodbe slabih praks ter napovedi sprememb, se je predsednik Judo zveze zapletal iz odgovora v odgovor, ob tem pa razkril še, da volitve predsednika potekajo prek »slamnatega« članstva. Zaključil pa je z besedami: »To je šport, a veste«. V resnici pa bi moral šport predstavljati pošteno borbo, fair play, in nikakor ne manipulacij oziroma izigravanja pravil.

Odziv zaposlenih v klubu, ki je v središču dogajanja, je bil prav tako neprimeren. Trenerji, ki so neposredno vključeni, so branili sporne metode kot nekaj običajnega in celo nujnega za uspeh. Tudi športniki, ki so že zaključili svojo športno pot in so v času aktivne kariere bili člani kluba, so se bodisi ogradili od podajanja izjav ali pa podali splošne izjave v smilsu “ne želim posegati v trenutno situacijo”. To kaže na nerazumevanje spornosti (ali celo nezakonitosti) takšnega ravnanja ter na prepričanje, da je to edini pravi način dela. V takšnem okolju pa je jasno, da največjo škodo utrpi šport – tokrat judo.

Celotno dogajanje razkriva širšo težavo slovenskega športa: odsotnost učinkovitih mehanizmov varovanja športnikov. Vzpostavitev teh je ključna za sodobni šport, saj zagotavljajo varno okolje, predvsem za otroke in mlade, ki so najranljivejši. Gre za zaščito pred nasiljem, zlorabami, diskriminacijo in zanemarjanjem, kar je bistveno za ohranjanje integritete športa in zaupanja javnosti. Varovanje športnikov ni le etična dolžnost, temveč tudi pravna obveznost, ki jo zahtevajo mednarodne športne organizacije in nacionalna zakonodaja. Le tako lahko preprečimo dolgotrajne psihološke in fizične posledice ter predčasne konce športnih karier.

Spremembe se v športu največkrat zgodijo zaradi zunanjih dejavnikov. Kolesarstvo se je reorganiziralo po dopinških škandalih, ki so vrhunec dosegli z razkritji v zvezi z Lanceom Armstrongom, nogomet se je soočil s korupcijo po aferi Blatter, ameriška gimnastika pa s sistematičnimi zlorabami. Naj bo trenutna situacija v judu katalizator nujnih sprememb pri varovanju športnikov v celotnem slovenskem športu.

Na dan, ko praznujemo slovenski šport, si zato želim predvsem to: da bi bil slovenski šport še bolj urejen in da bi našim otrokom predstavljal varno ter spodbudno okolje za njihovo športno in življenjsko rast.