Srebrna olimpijska medalja okoli vratu in nasmešek, ki govori sam zase. Trenutki, v katerih se Timu Mastnaku odvrti pred očmi celotna kariera. Vzponi in padci, odrekanja in nagrade ter vse ure daleč od žarometov zmagovalnega odra.
Odvrtel pa se mu je tudi odnos, ki ga je deležen s strani panožne zveze oziroma svoje panoge znotraj panožne zveze – deskanja na snegu (paralelne discipline, v nadaljevanju »SZD«).
Povprečni spremljevalec slovenskega športa si ne more niti predstavljati v kakšnem okolju deluje nosilec olimpijskega srebrnega odličja. Težko je namreč razumeti, da več kot pet mesecev po končani lanski sezoni sploh ni imel sklenjene pogodbe s SZD. Kandidat za olimpijsko odličje torej pred olimpijsko sezono ni imel urejenega osnovnega statusa. Takšen položaj športnika ne omogoča niti higienskega minimuma delovanja in je slabši celo od statusa honorarnega delavca.
Sočasno SZD glede strukture proračuna in višine namenskih sredstev, ki jih za plačilo športnikovih priprav oziroma programa pridobiva s strani OKS in Fundacije za šport, molči. Še več – obseg sredstev, namenjenih športniku, se je letos celo zmanjšal – in to v olimpijski zimi (!), medtem ko se je proračun panoge znatno povečal.
Res je, da je deskanje na snegu samostojna panoga znotraj sistema Smučarske zveze Slovenije (SZS). Vendar je težko sprejeti interpretacijo, da za delovanje in ustroj deskanja (z izjemo zakonitosti poslovanja) SZS »ne odgovarja«, saj naj bi panoga skrbela sama zase. To lahko drži samo na načelni ravni, vendar je dolžnost dobrega in skrbnega gospodarja, da vedno poskrbi za primerno poslovanje svojih »oddelkov«. V primeru športa pa to pomeni dolžnost razvoja slednjega. Toliko bolj v panogi, ki je z zadnjih treh olimpijskih igre domov prinesla medalje. Odgovornost SZS je torej prej ali slej objektivna.
Tim trenira v okviru svoje ekipe, ki jo sestavljata z očetom. Za takšen način treninga se je odločil izključno zato, ker v sistemu SZD niso bili omogočeni pogoji za vrhunski trening, ki edini zagotavljajo možnost boriti se za vrh. Tudi v preteklosti in v SZS je bilo več primerov, ko so se športniki morali odločiti za lastne ekipe zaradi odsotnosti ali neustreznosti sistema znotraj zveze, recimo Tina Maze, Ilka Štuhec, Rok Marguč in določen čas tudi Žan Košir. Vsak od njih je to storil, ker je želel doseči svoj maksimum, in nikakor zato, ker bi bil »svojeglav«, kakor želi občasno prikazati SZS.
Sredstva, s katerimi razpolaga SZD, že v osnovi športnikom ne omogočajo nadstandarda. To je žal slovenska realnost. Nedvomno pa bi ob razumni razdelitvi bistveno bolj pripomogla k razvoju deskanja v Sloveniji. Dejstvo je namreč, da za Mastnakom, Koširjem, Margučem, Kotnikovo idr. ni podmladka, ki bi lahko vsaj poskusil stopiti v njihove pancarje.
Fokus glavnega trenerja, ki ga je imenoval SZD, je zgolj na enem tekmovalcu in temu je podrejen celoten ustroj, treningi in velik del proračuna SZD. Ostalim športnikom treningi niso namenjen, kljub navideznim povabilom, naj se priključijo. Njihovi predlogi in pripombe so gladko preslišani, sredstva, ki jih jim zagotavlja SZD, pa ne pokrijejo niti polovice njihovih stroškov.
Težave deskanja niso od včeraj, saj imajo že dolgo brado. O profesionalizmu v deskanju ne moremo govoriti, govorimo lahko le o entuziazmu mladih in zagnanih deskarjev, ki upajo, da bodo nekoč s kolajno okoli vratu prepevali Zdravljico. Edina rešitev je v vodstvenih kadrih, ki bi morali biti svojem delu strokovni v vseh pogledih. Dotlej pa bo slovensko deskanje izključno projekt entuzijastičnih družinskih ekip.
DARJA HUGHES says:
žalostno. Bi bilo zelo priporočljivo, da bi se pozanimali, kako so te zadeve urejene v Avstriji, na primer.
Janez Hren says:
Marsikaj bo potrebno postoriti na tej zvez.