Šport je in bo ostal oder, ki omogoča udejstvovanje vsakomur. Ko stopimo na igrišče, skočimo v bazen, si nadenemo športno opremo, so naša izhodišča enaka. Vsi tekmovanje začenjamo s popotnico vloženega truda. Zmaga najboljši, včasih tudi srečnejši. Vendar, kot je rekel Arnold Palmer: »The more I practice, the luckier I get.«

Šport torej velja za dejavnost, v kateri se srečujejo različne rase, kulture, nacionalnosti in navade. Žal nikakor ni imun na pojave rasizma in diskriminacije. Nenazadnje ni še minilo niti 100 let od nastopov Jessiea Owensa na Hitlerjevem dvorišču na OI v Berlinu 1936, manifestacije ameriških temnopoltih šprinterjev Tommiea Smitha in Johna Carlosa na podelitvi medalj na OI v Mehiki 1968 ter nedavnih pozivov k rasni enakosti praktično skozi celotni svetovni šport.

Prispevek ni namenjen poglobljeni razpravi, temveč zgolj kot izpostavitev primerov obravnave rasizma v športu. 

Ameriška profesionalna košarkarska liga NBA je hitro in ostro reagirala ob rasističnih komentarjih Donalda Sterliga, takratnega lastnika franšize Los Angeles Clippers. Slednji je svoji belopolti partnerki dal jasno vedeti, da ne želi, da na tekme vabi temnopolte prijatelje, oziroma da objavlja svoje slike s temnopoltimi prijatelji.

Poleg burnega odziva znotraj kluba in športne javnosti se je hitro odzvala tudi NBA, ki je Sterlingu izrekla doživljenjsko prepoved delovanja v NBA, izrekla kazen v višini 2.5 mio USD in ga v kratkem času po incidentu tudi prisilila v prodajo franšize.

»With so many Africans in Greece, at least the mosquitoes of West Nile will eat homemade food!!!« – Paraskevi Papachristou

Objava na twitterju je odnesla tudi olimpijske sanje grške atletinje Paraskevi Papachristou. V času priprav na Olimpijske igre v Londonu je na svojem twitter profilu zapisala »With so many Africans in Greece, at least the mosquitoes of West Nile will eat homemade food!!!« Takšna objava je naletela na burne odzive afriške skupnosti v Grčiji in širše, posebej, ker je bila Papachristou poznana po zagovarjanju stališč ekstremistično desne politične stranke. Po plazu kritik na takšen zapis je Papachristou najprej še branila svoj zapis, čez nekaj dni pa se je javno opravičila. Ne glede na to pa jo je Olimpijski komite Grčije izključil iz ekipe za London 2012, saj je bilo njeno ravnanje v nasprotju z ideali in vrednotami olimpizma.

Neprimerna opazka je stala nogometnega trenerja NK Olimpije Marka Nikolića službe. Temnopolti napadalec Eleke je namreč v izdihljajih tekme poskrbel za izenačujoč gol, a je namesto, da bi takoj stekel proti sredini, šel v kot igrišča proslavljat zadetek. Tako je zapravil dragocen preostanek časa, v katerem bi lahko Olimpija poskusila zabiti gol za zmago. Nikolič mu je zato rekel rekel: »Idiote crni,« kar so ujele tudi kamere. Kasneje se je zanjo opravičil kot neokusno in vredno obsojanja. Disciplinska komisija Nogometne zveze Slovenije mu je izrekla kazen sedmih tekem suspenza, klub pa ga je odpustil.  

Rooneyjevo pravilo se razširja tudi na vodstveno in poslovno področje moštev v ligi NFL.

Ameriška nogometna liga (NFL) je že leta 2007 v boju za enakost v športu uvedla tako imenovano »Rooney« pravilo. Slednje obvezuje vsa moštva, da ob izboru glavnega trenerja ekipe ali direktorja moštva, na razgovor povabijo vsaj enega kandidata, ki je pripadnik manjšin. Letos je pravilo doživelo vsebinske popravke z namenom, da ne bi ostalo le prazna črka na papirju. Tako so v NFL dodali, da opravijo razgovore z vsaj dvema kandidatoma manjšin za mesto glavnega trenerja in enim kandidatom manjšine za mesto koordinatorjev. Rooneyjevo pravilo se zdaj razširja tudi na vodstveno in poslovno stran ekip, saj so zdaj potrebni razgovori z manjšinami in ženskami za položaje, vključno s predsednikom in vodji oddelkov, kot so sponzorstvo, IT, varnost in prodaja oziroma trženje.

Ne glede na navedene primere, ki lahko služijo kot pozitivni zgled, ostaja tudi v športu veliko prostora za napredek pri obravnavanju deviantnih ravnanj, kar rasizem nedvomno je. Dejstvo pa je, da se tega športne organizacije zavedajo in vzpostavljajo programe, ki se borijo proti rasizmu, nenazadnje tudi zato, ker se njihovi komercialni partnerji ne želijo povezovati z nekom, ki rasizma ne obsoja oziroma ga celo spodbuja.

Na tem mestu je zanimiva vzporednica s politiko, predvsem slovensko. Slednji očitno spodbujanje rasizma ne škodi. Sicer nekateri naši politiki ne bi s takšno lahkotnostjo objavljali rasističnih sporočil. Zato pa smo krivi volivci. Po analogiji s svetom športa smo namreč volivci sponzorji politikov (naš glas na volitvah je naš sponzorski vložek). Kdaj bo nastopil čas, ko bomo tudi mi uveljavili moralno klavzulo in prekinili sponzorsko pogodbo zaradi takšnih ravnanj?