Od vekomaj. Že latinski pregovor pravi, da besede vplivajo, zgledi pa vlečejo. Kot otrokom nam največji zgled predstavljajo starejši bratje in sestre ter starši. Zglede mladostnikov je mogoče videti na plakatih v njihovih sobah, kasneje pa nam zgled navadno predstavljajo uspešni ljudje. Od svojih zgledov se učimo, se z njimi primerjamo, jih posnemamo in stremimo k temu, da jih presežemo.

Običajno je konec leta čas, ko razna stanovska združenja in ostale organizacije podeljujejo strokovne in druge nagrade. Postavljajo nam torej zglede. Prevečkrat pa se dogaja, da so žirije, ki odločajo o nagradah, povsem nekompetentne. Bodisi zato, ker njihovi člani ne prihajajo iz stroke, o kateri odločajo, bodisi zato, ker nimajo nikakršnih praktičnih izkušenj (ali izjemno omejene), ali pa zato, ker v očeh strokovne javnosti enostavno niso dorasli nalogi, ki naj bi jo opravili in tako nimajo prave kredibilnosti.

Poleg navedenega v žirijah pogosto najdemo tudi člane organizatorja, ki istočasno »tekmujejo« s svojim projektom, ali pa se kasneje izkaže, da je največji sponzor prireditve tudi kasnejši zmagovalec. Slednje absolutno samo po sebi ne pomeni, da gre za trgovanje pod mizo, je pa pomenljivo. Toliko bolj, če se dogaja pogosto.

Največkrat se zgodi, da žirija podeli nagrade tistim projektom, ki so imeli največji »budget« ali so najbolj všečni, pri tem pa popolnoma ignorirajo kriterije, v katerih posamezna dela konkurirajo. Nemalokrat se zgodi tudi, da prejmejo nagrade močne blagovne znamke samo zato, ker so ugledne in ne zato, ker določeno delo predstavlja presežek. Argument moči nad močjo argumenta, torej. Tipičen primer slednjega predstavljajo podjetja in managerji, ki so prejeli laskave naslove, že leto zatem pa so svoja podjetja poslali v stečaj ali prisilno poravnavo oziroma bili pravnomočno obsojeni na podlagi kaznivih dejanj, povezanih z njihovim delom.

Pomanjkanje kritičnosti pri ocenjevanju in strokovna ter jasna argumentacija izbora sta nadomeščena s superlativi ob podelitvi nagrade, ki pa nimajo nikakršne osnove.

Ob podeljevanju strokovnih nagrad v tujini zaznamo sledečo prakso: vsak prijavitelj od žirije prejme izpolnjen ocenjevalni list, na katerem si lahko ogleda, kako se je odrezal pri posameznih točkah, ki botrujejo končni odločitvi. V Sloveniji bi nekaj takega že mejilo na bogoskrunstvo. Zadostuje kratko pavšalno pojasnilo s strani voditelja prireditve.

Rezultat takšnega dogajanja je nezainteresiranost mnogih, da bi svoja dela prijavljali na najrazličnejša tekmovanja. Posledično je tekmovanje nezanimivo, nekonkurenčno in slabo. To je približno tako, kot da na slalomski tekmi ne bi nastopilo prvih 20 najboljših smučarjev.

Pri vsem tem pa nagrade sploh niso pomembne. Za dobro delo smo navadno nagrajeni povsem drugače – z zadovoljstvom naročnika oziroma stranke, tihim priznanjem stanovskih kolegov ipd. In te nagrade segajo še veliko dlje od soja žarometov.

Bistvo težave je, da se na tak način izpostavljajo dela, ki po svoji vsebini, obsegu in dosegu nikakor ne predstavljajo najboljšega, se pa takšna dela potem postavijo za vzor. Vzor, kako je potrebno delati in po čem se zgledovati.

Kot posamezniki in kot družba bomo napredovali samo in izključno takrat, ko se bomo zgledovali po odličnem. Zato se morajo žirije, komisije in podobni odločevalci zavedati, da je njihova vloga bistveno večja od podelitve »letne« nagrade. Njihova vloga je prepoznati in argumentirati odličnost, ki nam je za zgled in iz vseh nas izvablja le najboljše.

Članek je bil objavljen v spletni ediciji revije David, najdete ga tukaj.