Odgovornost na plečih igralcev, trpi pa košarka

Blaž Tomažin Bolcar

Letošnji reprezentančni september je povezan predvsem s prahom, ki se dviguje okoli odpovedi oziroma nesodelovanja nogometašev in predvsem košarkarjev na reprezentančnih akcijah.

Kako je urejeno nastopanje za državno reprezentanco

Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) natančno ureja situacije, ko se igralec ne odzove na vpoklic v izbrano vrsto. NBA klubi in njihovi igralci niso podvrženi pravilom FIBA.

Najprej je potrebno poudariti, da ne klub, ne agent ne smeta igralcu prepovedati (katerekoli starostne kategorije) nastopa za reprezentanco. V primeru takšne prepovedi sta oba podvržena sankcijam (opomin, denarna kazen, v primeru agenta lahko tudi odvzem licence, v primeru kluba pa prepoved registracije novih igralcev oziroma nastopa v mednarodnih tekmovanjih).

Ne samo, da klub ne sme prepovedati igralcu nastopa za reprezentanco, temveč se mora slednji na takšno povabilo pozitivno odzvati. Košarkarska zveza nosi vse stroške vpoklica, vključno s potnimi stroški reprezentantov.

Časovni okvir

Košarkarska zveza, ki želi vpoklicati igralca, mora slednjemu poslati vabilo preko njegovega kluba najmanj 30 dni pred začetkom reprezentančne akcije.

Čas za katerega mora igralec biti na voljo reprezentanci je sledeč:

  1. Čas priprav:
    • 14 dni za olimpijski kvalifikacijski turnir,
    • 28 dni za katerokoli tekmovanje, ki se igra po turnirskem sistemu pod okriljem FIBA,
    • 72 ur za katerokoli drugo kvalifikacijsko tekmo pod okriljem FIBA, ki se ne igra po turnirskem sistemu, in
  2. Čas trajanja uradnega tekmovanja.

Klub in košarkarska zveza se lahko dogovorita za daljši ali krajši čas igralčeve odsotnosti, vendar mora igralec na reprezentančno akcijo priti najkasneje 48 ur pred prvo tekmo in akcijo zapustiti najkasneje 24 ur po zadnji tekmi.

Nadomestilo za klube

Pozitivna sprememba je, da je FIBA sprejela pravilo, skladno s katerim dopušča možnost plačila finančne odmene klubom, iz katerih prihajajo igralci, vendar le v primeru dobička pri organizaciji tekmovanja, katerega se udeleži igralec. Zanimivo bo videti, kako se bo slednje izkazalo v praksi.

Odpoved sodelovanja

Če igralec iz kateregakoli vzroka (vključno zaradi bolezni ali poškodbe) ne sodeluje pri vseh reprezentančnih aktivnostih in to ni odobreno s strani košarkarske zveze, v času reprezentančne akcije ne sme igrati na tekmah svojega kluba.

V kolikor pa igralec odkloni vpoklic v reprezentanco in slednje ni posledica poškodbe ali bolezni, takšen igralec ne sme igrati na tekmah svojega kluba še 10 dni po zaključeni reprezentančni akciji (v kolikor se slednja konča izven sezone, se takšno obdobje 10 dni prenese v začetek nove sezone). Košarkarske zveze lahko sprejmejo tudi strožja pravila za kaznovanje igralcev v takšnih primerih.

V primeru, da igralec krši navedena pravila in vseeno igra na tekmah svojega kluba, lahko košarkarska zveza zahteva od FIBA kaznovanje takšnega igralca. Enako velja v primeru kršitev pravil s strani kluba. Poleg že navedenih sankcij se šteje, da je klub izgubil vse tekme, ki jih je igral s takšnim igralcem (v primeru, da pravila kršita oba kluba, ostaneta brez točk oba).

FIBA lahko na zahtevo igralčevega kluba kaznuje košarkarsko zvezo, ki krši pravila glede udeležbe igralca na reprezentančni akciji.

FIBA zahteva od košarkarskih zvez tudi sklenitev ustreznega zavarovanja za igralca za čas odhoda na reprezentančno akcijo (poškodba ali bolezen).

Realnost vs pravila

Tako naj bi potekalo sodelovanje v trikotniku med igralci, klubi in košarkarskimi zvezami. V realnem življenju pa je, žal, popolnoma drugače.

Merjenje moči med FIBA in ECA (družba, ki upravlja Evroligo in EuroCup) je pripeljalo (najmanj) do neusklajenih tekmovalnih urnikov, kjer se obveznosti potencialnih reprezentantov pokrivajo z obveznostmi klubov, ki nastopajo v Evroligi in EuroCupu.

Javna »skrivnost« je, da klubi, ki nastopajo tudi v tekmovanjih pod ECA, svojim igralcem bolj ali manj neposredno povedo, da ne smejo nastopati za reprezentanco (izbira besed je lahko tudi bolj diplomatska). Seveda je uradno stališče kluba povsem drugačno.

Tako ostane na igralcu, da svoji košarkarski zvezi sporoči, da se reprezentančne akcije ne bo udeležil, čeprav si tega želi.

Utopično je pričakovati, da se bodo igralci postavili po robu svojim delodajalcem in na kocko postavili svoje kariere. To tudi ne bi bilo pošteno od njih pričakovati. Zelo malo je namreč igralcev, ki so »večji« od kluba in si lahko privoščijo spor s klubom.

Situacije, ko je igralec sklenil pogodbo z novim klubom in seveda ne želi konflikta še pred začetkom prve sezone oziroma mu pogodba poteče ob koncu sezone in bo v primeru hujše poškodbe ostal brez podaljšanja pogodbe, so samo nekatere, ki lahko vsaj malce orišejo okoliščine, v katerih se znajdejo igralci. Slednji pa morajo ugrizniti v kislo jabolko in to sporočiti košarkarski zvezi in se »zagovarjati« pred javnostjo.

Tega se načeloma dobro zavedajo tudi na košarkarskih zvezah in zato pri FIBA ne zahtevajo uvedbe kakršnihkoli sankcij proti igralcem oziroma klubom.

Jasno je torej, da je sistem gnil pri glavi. Zaradi spora med največjima košarkarskima institucijama v Evropi odgovornost pada na igralce, trpi pa košarka.

Prepričan sem, da so se naši fantje, ki se niso udeležili septembrske reprezentančne akcije, znašli v takšni situaciji. Vsi bi se želeli priključiti ekipi, vendar jih je sistem prisilil v drugačno odločitev. Nihče izmed teh, ki so svoje sodelovanje odpovedali, tega ni storil nepričakovano in nemara zato, ker se mu pač ne bi ljubilo.

Kratkoročna rešitev bi mogoče bila, da košarkarske zveze še bolj lobirajo pri evroligaških klubih in si skušajo izboriti vsaj kakšnega reprezentanta.

Dolgoročno rešitev pa bo prinesel le zaključek spora med FIBA in ECA.