Odvetniška pisarna Tomažin Bolcar je zastopala kanuista Savška v obravnavani zadevi.
Slovenski kanuist Benjamin Savšek je zaradi naknadno spremenjene kazni, ki mu je v finalni vožnji na olimpijskih igrah v Parizu prinesla večji časovni pribitek, namesto bronaste medalje končal na 11. mestu. Okoliščine so nakazovale na arbitrarnost odločitve glavne sodnice na tekmi, zato sta Benjamin Savšek in Olimpijski komite Slovenije pred AD HOC oddelkom Mednarodnega športnega razsodišča (CAS) vložila tožbo. Zahtevala sta razveljavitev odločitve in priznanje finalnega časa z dvosekundnim pribitkom. CAS je tožbo zavrnil z utemeljitvijo, da pritožnika nista uspela izkazati izjeme za odločanje glede »field of play decisions«.
Dejansko stanje in pravila Mednarodne kajakaške zveze
V finalni vožnji kanuističnega slaloma C-1 se je Benjamin Savšek z veslom in čolnom dotaknil vrat številka 5. Po členu 10.8.1 ICF Pravil za kanu slalom (v nadaljevanju: Pravila) je bil zanj določen pribitek dveh sekund.[1]
Po prečkanju ciljne črte se je Savšek uvrstil pred slovaškega sotekmovalca s končnim časom 96,93 sekunde, kar so potrdili sodniki pri vratih oziroma video sodnik. Nekaj trenutkov zatem, potem ko je Savšek že izstopil iz kanuja, je glavna sodnica, skladno s členom 10.9.2 Pravil, kazen iz dveh sekund spremenila na 50-sekundni pribitek. Čas Savškove finalne vožnje je tako narasel na 144,93 sekunde, ta pa je namesto osvojitve bronaste olimpijske medalje zasedel končno 11. mesto.
Pravila določajo, da v primeru različnih sodniških mnenj končno odločitev sprejme glavni sodnik. Hkrati člen 10.13 Pravil predpisuje, da mora biti vsak dvom rešen v korist športnika. V tem primeru sodniki o presoji dotika niso bili skladni, kar pomeni, da je dvom obstajal in da naj bi bila odločitev sprejeta v korist Savška.
Po koncu tekmovanja Savšek ni prejel uradne obrazložitve kazni. Glavna sodnica je po tekmi ustno povedala trenerju tekmovalca, da je dotik ocenila kot nameren, uradno poročilo pa ni vsebovalo nobene utemeljitve. Prav tako tekmovalec ni prejel informacij, kateri sodniki so prvotno dodelili 2-sekundni pribitek in kakšna so bila njihova mnenja glede dotika vrat (za vsaka vrata so sicer zadolženi 2-3 sodniki, vključno z glavnim sodnikom na vratih in video sodnikom, ki pregleduje odločitve sodnika na vratih).
Pravila ne omogočajo vložitve protesta v finalu tekmovanja ICF prve ali druge stopnje – to je možno le do polfinalne faze – zato Benjamin Savšek ni imel možnosti vložiti protesta.
Kajakaška zveza Slovenije je pozvala Mednarodno kajakaško zvezo za posredovanje dodatne razlage, vendar le-te ni prejela.
Mednarodna kajakaška zveza namreč nima objavljenih kakršnihkoli pravil, smernic ali pojasnil glede načina oziroma kriterija sojenja, prav tako ne obstajajo kakorkoli obrazložene predhodne odločitve v podobnih primerih s predhodnih tekem. V zvezi z odločanjem glede dodeljevanja kazni zaradi dotika torej ne obstaja nikakršen dokument z izjemo pravil, ki določajo, da navadni dotik šteje dve sekundi pribitka, medtem ko namreni dotik šteje petdeset sekund pribitka.
Možnost pritožbe
Ker tekmovalec v okviru tekmovanja ni imel možnosti pritožbe zoper odločitev glavnega sodnika, mu je preostala zgolj možnost vložitve pritožbe pred CAS-om.
Po ustaljeni praksi CAS-a ni mogoče uspešno izpodbijati odločitev športnih sodnikov, ki temeljijo na njihovi zaznani poteka tekmovanja.
Načelo, znano kot »field of play« doktrina zagotavlja, da so odločitve sodnikov na igrišču končne in niso predmet arbitražnega pregleda.
Vendar pa doktrina pozna nekaj izjem, ki pa se interpretirajo izjemno ozko. To je razumljivo, saj bi bilo nepraktično pričakovati, da bi se arbitri, ki niso strokovnjaki za posamezne športe, vmešavali v vsebinske odločitve sodnikov na tekmah.
Ena izmed izjem se nanaša na primere, ko odločitev sodnika pomeni jasno kršitev pravil igre. To ne vključuje napačne interpretacije ali ocene situacije, temveč očitno nepravilno uporabo pravil – na primer, če bi bil v nogometu za prekršek na sredini igrišča dosojen kazenski strel. Druga pomembna izjema velja za primere, kjer odločitev sodnika presega zgolj dogajanje na igrišču in je zaznamovana z goljufijo, pristranskostjo, arbitrarnostjo ali korupcijo.
Glede na okoliščine primera je imel Savšek tako na voljo le možnost sklicevanja na arbitrarnost odločitve glavne sodnice.
Pravno vprašanje
Za uspeh v konkretni zadevi je torej bilo potrebno dokazati, da je bila odločitev glavne sodnice arbitrarna.
V pravni praksi se kot arbitrarna šteje tudi odločitev, ki ni ustrezno obrazložena, kar je veljalo tudi v primeru Benjamina Savška. Razlogi zanjo so bili znani zgolj glavni sodnici, kar pomeni, da je bila odločitev nepreverljiva in s tem vprašljiva tako z vidika poštenosti kot pravne predvidljivosti.
Glavna sodnica je brez obrazložitve sprejela odločitev o najstrožji kazni, pri čemer tudi uradno poročilo s teme ni vključevalo pojasnila. Tekmovalec tako ni bil seznanjen s številom sodnikov, ki so izrekli dvosekundno kazen, in njihovim položajem pri vratih. Te informacije so bistvenega pomena, saj mnenje sodnika z boljšim pogledom na dogajanje šteje več kot mnenje sodnika z omejenim vidnim kotom. V tem primeru bi moralo veljati načelo v dvomu v korist tekmovalca, kot je to določeno v odločitvi CAS Ad hoc oddelka iz Aten. Odsotnost teh podatkov je tekmovalcu onemogočila učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe.
Nadalje je tekmovalec zatrjeval, da bi morala biti odločitev glavne sodnice obrazložena tudi v delu, ki se nanaša na uporabo načela »v dvomu v korist tekmovalca«. V konkretnem primeru je bilo že iz samega postopanja sodnikov jasno, da je med njimi obstajala različna interpretacija dogajanja, kar je razvidno iz spremembe kazni. Ko se sodniki ne strinjajo o interpretaciji dogodka, to pomeni obstoj dvoma. V takih primerih bi morala biti odločitev vsaj osnovno obrazložena, da bi bilo vsem deležnikom jasno, po katerih kriterijih je bila sprejeta. To je še posebej pomembno pri “kvalificiranih” športnih prekrških, kjer je višina kazni odvisna od presojanja namena tekmovalca.. Ni si moč predstavljati, da bi npr. v kazenskem postopku sodnik lahko brez obrazložitve odločil glede obravnave načela in dubio pro reo, kakor tudi ne, ali je bilo neko ravnanje obtoženca storjeno s hujšo obliko krivde.
V primerih, ko sodnik izreče kazen v trajanju dveh sekund ali petdesetih sekund, bi moral biti njegov kriterij jasno določen. Pri dvosekundni kazni gre običajno za preprost dotik brez analize tekmovalčevega namena, medtem ko pri petdesetsekundni kazni pride v poštev vprašanje namere, kar zahteva večjo stopnjo presoje in odgovornosti glavnega sodnika. Višja kazen pomeni večjo dolžnost skrbnega ravnanja, saj je njena določitev bistveno bolj kompleksna. Ker glavna sodnica tega ni pojasnila, je izpodbijana odločitev arbitrarna in predstavlja zlorabo diskrecijske pravice.
Če več sodnikov izrazi različna mnenja o naravi prekrška, glavni sodnik ne more preprosto zavrniti mnenja sodnikov, ki menijo drugače, brez ustrezne obrazložitve. Če bi bilo to mogoče, bi bilo načelo v dvomu v korist tekmovalca povsem neuporabno. V takih primerih bi moralo biti pravilo jasno – če sodnik tega načela ne upošteva, mora svojo odločitev dodatno obrazložiti. Ker se to v tem primeru ni zgodilo, je bil tekmovalcu odvzet pravni mehanizem zaščite pred napačno odločitvijo.
Pomembno je poudariti, da v tem primeru ne gre za tehnični dvom, kot je dvom, pri katerem iz nekega razloga tudi po pregledu ni mogoče ugotoviti, ali je vrata premaknilo veslo ali pljusk vode. V tem primeru gre za dvom, ko eden ali več sodnikov meni, da premik ni bil nameren, glavni sodnik pa, da je bil nameren. V takih okoliščinah mnenja sodnika za vrata ni mogoče preprosto zavrniti – v tem primeru bi to namreč pomenilo, da ni situacije, v kateri bi bilo sploh mogoče uporabiti »korist dvoma«. Prav v tem primeru je treba uporabiti načelo »v korist tekmovalca« in dodatno pojasniti, če se ne uporabi.
Razlogi za izpodbijano odločitev niso znani nikomur razen glavni sodnici, kar pomeni, da je ne more preveriti ne tekmovalec, ne trenerji, ne nacionalne zveze, ne drugi tekmovalci. Zaradi odsotnosti obrazložitve, jasnih smernic in prejšnjih odločitev, ki bi omogočale primerjavo, odločitev ni pravno preverljiva in njene pravne veljavnosti ni mogoče izpodbijati.
Pojem samovoljnosti je mogoče opredeliti na podlagi več pravnih virov. V zadevi Treloar proti Biggeu, L.R. 9 Exch. 155 (1873) je bilo ugotovljeno, da pojem »samovoljen« pomeni nekaj, kar ni podprto s poštenim, trdnim in bistvenim razlogom ter brez navedbe razloga. Poleg tega se v skladu s sodbami švicarskega zveznega sodišča v zadevah 2C_832/2016 (sodba z dne 12. junija 2017) in BGE 140 I 201 S. 205 (sodba z dne 21. marca 2014), odločitev šteje za samovoljno, če je »očitno nevzdržna, resno ne upošteva jasnega in nespornega pravnega standarda ali načela ali šokantno krši občutek za pravičnost in poštenost; ni dovolj, da se zdi druga rešitev mogoča ali celo boljša«. Slednje je uporabil tudi CAS v zadevi CAS 2020/A/7090 Club Universidad de Guadalajara, Venados FC Yucatán & CF Correcaminos proti Federación Mexicana de Fútbol % Mexican Liga MX/Liga Asceno MX, kjer ugotavlja da »… arbitrarnost, diskriminacija ali kršitev morajo biti očitne in očitne ter žaliti osnovni občutek za pravičnost«.
Odločitev glavne sodnice v tem primeru pomeni samovoljno uporabo zadevnih predpisov s strani glavne sodnice, ki je imela učinek znotraj »field of play«, predvsem zaradi neobrazloženosti postopkovnih in materialnih vidikov odločitve. Njena nepreverljivost ustvarja dvom o poštenosti sojenja, ne le pri tekmovalcu, temveč tudi pri vseh zainteresiranih straneh. Takšna odločitev ne le da ni skladna s temeljnimi pravnimi načeli, temveč krši tudi duh olimpizma in temeljna načela Olimpijske listine, ki jih mora Mednarodna kajakaška zveza spoštovati v skladu s členom 2 Statuta ICF.
Odločitev CAS-a
Arbiter posameznik je v svoji odločitvi zavrnil tožbeni zahtevek Benjamina Savška, ker naj tekmovalec ne bi uspel izkazati ene izmed izjem za obravnavo »field of play« odločitve.
Razlogi za takšno odločitev so, med drugim:
(i) da arbiter ni bil prepričan, če je med športnimi sodniki sploh obstajal dvom o tem, katero kazen prisoditi Savšku;
(ii) da pravila glavnemu sodniku ne nalagajo obrazložitve svojih odločitev; in
(iii) da je glavna sodnica podala svojo obrazložitev, ki jo je v spis skupaj z odgovorom na tožbo vložila Mednarodna kanuistična zveza.
Zaključek
Tekmovalec se z bistvenimi razlogi odločitve, ki je dokončna, ne more strinjati.
Dejstvo, da odločitev glavne sodnice ni nikjer pojasnjena in da so razlogi takšne odločitve poznani zgolj njej, hkrati pa je bila sprejeta v postopku, kjer pritožba v sklopu tekmovanja sploh ni mogoča, je odločitev očitno nevzdržna. Takšna odločitev ne upošteva jasnega in nespornega pravnega standarda ali načela in hkrati krši občutek za pravičnost in poštenost. Kako naj ne bi bil kršen občutek za pravičnost, ko je tekmovalec samo marioneta in vse niti vleče glavni sodnik?
Težko je razumeti, kako je mogoče zanikati obstoj dvoma med športnimi sodniki, saj ta jasno izhaja iz dokazov, priloženih tožbi. Dejstvo, da je bila tekmovalcu najprej izrečena dvosekundna kazen, nato pa se je ta spremenila v petdesetsekundno, nedvomno kaže na to, da sodniki niso bili usklajeni. Kljub temu je arbiter v sklenil, da to ne pomeni dvoma, temveč zgolj neusklajenost sodnikov, pri čemer trdi, da odločitev ni bila spremenjena, temveč le sprejeta. Takšni razlagi bi bilo mogoče pritrditi, če bi se sodniška presoja nanašala izključno na tehnično vprašanje, ali je do dotika sploh prišlo ali ne. Ko pa gre za presojo volje tekmovalca in njegovega namena, razhajanja v mnenjih sodnikov ne morejo pomeniti nič drugega kot dvom. Analogija z odločanjem porote v kazenskem pravu je očitna – odločitev porote se šteje kot “onkraj razumnega dvoma” šele takrat, ko so vsi porotniki enotni v svoji presoji. Res je, da pravila ne določajo izrecne obveznosti glavnega sodnika, da mora obrazložiti svoje odločitve, vendar to ne pomeni, da obrazložitev ni potrebna. Upoštevati je potrebno uveljavljene pravne standarde, načelo transparentnosti in sodniško integriteto, ki so zapisani v dokumentih Mednarodnega olimpijskega komiteja in Mednarodne kajakaške zveze.
Obrazložitev glavne sodnice, priložena odgovoru na tožbo, je v najboljšem primeru pomanjkljiva, saj ne vključuje nobenega pojasnila glede spremembe kazni. Prav zaradi tega še dodatno potrjuje argumente tekmovalca o arbitrarnosti sprejete odločitve, namesto da bi sume ovrgla.
Postopek pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem je žal pokazal, da institucija še ni pripravljena pripreti vrat izjemam od doktrine »field of play«, ko gre za sprejemanje odločitev sodnikov, ki so lahko povsem diskrecijske, njihovo sprejemanje ne zadošča niti osnovnim uveljavljenim pravnim standardom in zanje ne obstaja nikakršen drugi mehanizem presoje ustreznosti. Še več, tekmovalci se zoper takšne odločitve lahko pritožijo izključno na CAS, kjer pa je možnost uspeha, ob upoštevanju trenutne nepripravljenosti kritične obravnave takih primerov, praktično nična.
[1] Člen 10.8 Pravil za kanu slalom, https://kajak-zveza.si/wp-content/uploads/2023/03/2023SlalomICF-1.pdf.