Timijeva vnaprej izgubljena tekma

Blaž Tomažin Bolcar

Minulo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Planici je poleg vrhunskih poletov postreglo tudi z dramo v slovenskem taboru. Dramo, ki je razkrila sistem oziroma organizacijski ustroj nordijske reprezentance znotraj Smučarske zveze Slovenije (SZS).

Timi Zajc, eden izmed fantov, ki naj bi na prvenstvu posegel po najvišjih mestih, je po tekmi, na kateri je s svojim nastopom razočaral, na družbenem omrežju Instagram pozval takratnega glavnega trenerja k prevzemu odgovornosti z naslednjimi besedami:

“Žal se je danes vse podrlo. Celo poletje sem treniral, da bi danes letel proti zadnji črti. Mislim, da morajo tukaj veliko odgovornost prevzeti trenerji. Žal moraš pri nas delati, tako kot rečejo, drugače si izključen iz reprezentance. Zato hočem, da tukaj glavni trener prevzame odgovornost za slabe nastope vseh slovenskih skakalcev. Vsi si želimo medalje … Ampak kot se je izkazalo v zadnjih dveh letih, rezultati pri meni padajo. Rečem lahko samo hvala lepa in nasvidenje.”

Sledila je Timijeva izključitev iz ekipe/reprezentance na svetovnem prvenstvu v poletih. 

Velja spomniti, da tekmovalec prave možnosti v tem “sporu” sploh ni imel. Pri skokih gre namreč za reprezentančno in ne klubsko tekmovanje. Športnik ne more zamenjati reprezentance na način, kot lahko zamenja klub. SZS ga lahko preko svojih pravilnikov, ki so sprejeti enostransko in odražajo izključno voljo ter potrebe panoge, efektivno za daljši čas izključi od udejstvovanja s športom, kar smiselno lahko tudi konec kariere. 

Ob takšnih pravilnikih, kakor smo jim priča v konkretnem primeru, se zdi, da Slovenija predstavlja idilično oazo avtonomnosti športnih organizacij, ki pravila sprejemajo ob upoštevanju izključno lastnih potreb in interesov. Predvsem pa se pri tem požvižgajo na zakonodajo. Takšno stanje bo trajalo, vse dokler se športniki ne bodo opogumili in sporne predpise poslali v sodno presojo. Takrat bo šport v Sloveniji tudi na organizacijski ravni doživel preporod. 

A pojdimo po vrsti …

“Velika odgovornost”

Najprej želim izpostaviti, da ta zapis ni obramba Timija zaradi njegovih dejanj, temveč prikaz organizacijskega ustroja nordijske reprezentance v okviru SZS, ki je vse kaj drugega kot stimulativen in demokratičen.

Naj poudarim, da izjave Timijevega očeta nikakor ne morejo imeti vloge pri obravnavanju tega primera in se zato do njih ne opredeljujem.

V športu velja nezapisano pravilo, da se nesporazumi v ekipi rešujejo za zaprtimi vrati (sploh v času največjih tekmovanj), česar seveda ni mogoče razumeti absolutno. Slednje namreč ne pomeni, da mora športnik na probleme znotraj kolektiva opozarjati izključno za zaprtimi vrati. To bi namreč pomenilo, da v primeru odsotnosti volje športne organizacije po spremembi, športnik praktično nima nikakršnega vzvoda za komuniciranje s širšo (strokovno) javnostjo.

Timi se je odločil k “veliki odgovornosti” pozvati trenerje. Ob tem je še nakazal, da mu način treniranja znotraj reprezentance ne odgovarja. Nedvomno zapis, pri katerem se morajo prižgati vse rdeče luči.

Nordijska reprezentanca se je odločila, da je takšen Timijev zapis predstavljal ravnanje, na podlagi katerega je potrebno Timiija izključiti iz reprezentance na svetovnem prvenstvu. Da gre torej za tako hudo kršitev pravil, ki zahteva prepoved opravljanja poklica vrhunskega športnika. Takšna prepoved v delovnem pravu predstavlja skrajno sredstvo pri kršitvah delovnih obveznosti zaposlenih, gre torej za ultima ratio ukrep.

Kakšna so torej pravila, ki jih je Timi kršil in kaj pravijo? 

Vodstvo nordijske reprezentance je pojasnilo, da gre za kršitve pogodbe, sklenjene med športnikom in SZS ter pravilnikov SZS.

Naj najprej jasno povem, da nimam vpogleda v pogodbo med Timijem in SZS. Vendar sem v preteklih letih pregledal več pogodb med športniki in SZS (iz različnih reprezentanc – alpske, nordijske, biatlonske, deskarske) in vse vsebujejo oziroma so vsebovale podobno klavzulo, in sicer smiselno:

“Tekmovalec si bo prizadeval v javnosti nastopati tako, da utrjuje dobro ime SZS”. Gre torej za obveznost prizadevanja.

Podobno dikcijo vsebuje tudi Pravilnik o pravicah in obveznostih tekmovalcev v smučarskih skokih, ki pravi:

“Tekmovalec se zavezuje k delovanju v prid dobrega imena SZS in promocije smučarskega športa, kar vključuje: 

  • spoštljivo obnašanje ter spoštovanje splošnih etičnih in kulturnih načel;
  • nastopanje v javnosti tako, da utrjuje ugled dobrega imena SZS;
  • spoštovanje celostne podobe SZS in njenih reprezentanc;
  • prispevanje k dobrim odnosom v reprezentanci in njeni pozitivni javni podobi; 
  • objavljanje promocijskih sporočil sponzorjev SZS in opremljevalcev SZS na družabnih omrežjih, kakor je določeno v individualni pogodbi. Objavljanje sporočil sponzorjev SZS ima prednost pred sponzorji tekmovalcev. V primeru kršitve določil tega člena morajo tekmovalci plačati kazen skladno z individualno pogodbo.”

Je namen preprečevanje blatenja SZS?

Težava pri uporabi takšne klavzule oziroma določil Pravilnika je, da ne zasledujejo namena, ki se mogoče zdi na prvi pogled povsem jasen in legitimen, namreč blatenja SZS. Takšna pravila dejansko onemogočajo športniku, da bi z objektivnimi težavami seznanil kakršnokoli javnost in ga takoj podvržejo disciplinskim sankcijam. V primeru, da bi športnik javno izjavil npr., da plačila zamujajo, da je trenažni proces neustrezen, da je oprema slabša, da tekmovalci nimajo nikakršne besede ipd., to seveda brez dvoma škodi ugledu SZS. Vendar gre za povsem objektivno izjavo, ki ni podana z namenom šikaniranja in blatenja ugleda. Ravno nasprotno, gre za izjavo, ki omogoča spremembe na bolje.  

Povsem nekaj drugega bi bilo npr. pravilo, ki bi od tekmovalca zahtevalo, da se vzdrži blatenja SZS. Šlo bi torej za obveznost opustitve določenih ravnanj. 

Eno izmed določil Pravilnika o pravicah in dolžnostih tekmovalcev pravi, da mora tekmovalec “izkoristiti najprej možnosti za reševanje kakršnihkoli sporov znotraj organov oziroma sistema SZS. V kolikor ima njegov javni nastop za posledico nižji ugled SZS, se smiselno uporabi disciplinski pravilnik.“

Takšno določilo lahko označimo kot slab poizkus ustrezne ureditve načina reševanja notranjih sporov. Kakšna je možnost reševanja sporov “znotraj organov Sistema SZS”? Postopek bi moral biti jasno predpisan. Sicer je zopet v popolni diskreciji SZS odločitev, ali so bile izčrpane vse možnosti reševanja spora znotraj “organov sistema SZS”. Kolikor pa je bilo mogoče razumeti iz zapisov poznavalcev dogajanja, je Timi na različne probleme/želje opozarjal dlje časa (slednje je jasno tudi iz njegovega zapisa, ko pravi, da je pač potrebno trenirati, kakor zapove SZS; očitno je torej, da je svoje probleme najprej naslovil znotraj sistema SZS).

Specifika športa in organizacijski ustroj nordijske reprezentance

Vse panožne zveze imajo na trgu monopolni položaj v svojem športu. Samo po sebi je to logično in tudi ne v nasprotju s pravom. Do težave pa lahko pride, ko krovna športna organizacija takšen (monopolni) položaj izkoristi. Zavedati se je potrebno, da skakalci za razliko od, npr. nogometašev/košarkarjev, nimajo možnosti enostavno zamenjati kluba in tekmovati dalje v okolju, ki jim bolj ustreza. SZS ima monopol na trgu tekmovanj v smučarskih skokih. Implementacija pravil, ki so sprejeta brez socialnega dialoga med vsemi deležniki v določenem športu, sestava organov, v katerih športniki nimajo predstavnikov (oziroma so sestavljeni očitno enostransko), lahko predstavlja izkoriščanje takšnega monopolnega položaja in posledično kršitev (človekovih) pravic (in svoboščin) športnika s strani slednje. 

Disciplinski pravilnik predvideva naslednje sankcije:

  1. izključitev iz posameznega treninga ali tekmovanja,
  2. denarna kazen,
  3. prepoved nastopanja za določen čas ali na določenih tekmovanjih, 
  4. izključitev iz reprezentance za določen čas ali za stalno. 

Jasno je torej, da bi lahko Timiju izrekli milejšo kazen v obliki denarne kazni ali opomina.

Ukrep izključitve iz svetovnega prvenstva lahko predlaga le glavni trener, o njem pa odloča strokovni vodja panoge. V Timijevem primeru je torej ukrep predlagala oseba, zoper katero je bila kritika izrečena. Večjega konflikta interesov si seveda ni mogoče zamisliti.

Tudi sicer v disciplinskih postopkih SZS odločajo strokovni vodje panoge, direktor trženja ali direktor SZS, predsednik posamezne panoge in predsednik SZS (komisije odločajo v različnih sestvih). 

Tako je o disciplinski sankciji zoper Timija odločala komisija v sestavi predsednik SZS, direktor SZS in predsednik panoge smučarskih skokov. Disciplinski pravilnik SZS v 11. členu pravi, da je disciplinska komisija “neodvisen in samostojen organ”, ki odloča na prvi stopnji. O morebitnih pritožbah pa odloča Izvršni odbor SZS, čigar odločitev je dokončna. 

Jasno je, da sta neodvisnost in samostojnost vseh organov odločanja v disciplinskem postopku (in tudi pred njim), le mrtva črka na papirju.

Tožilec in sodnik v eni osebi?

Pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev najprej potrjuje Odbor za skoke in ga v potrditev pošlje Izvršnemu odboru SZS. V fazi sprejemanja pravilnika se ne vodi nikakršen dialog s tekmovalci. Slednji tako pravilnika ne poznajo, dokler ni sprejet, čeprav gre za dokument, ki močno posega v pravice vsakega tekmovalca. V Odboru za smučanje tekmovalci nimajo svojega predstavnika. V Izvršnem svetu SZS pa je izmed 14 članov samo en predstavnik tekmovalcev, pa še ta je brez glasovalne pravice. Jasno je torej, da športniki niso (ustrezno) zastopani v nobenem izmed organov SZS.

Obravnavanje športnika pred disciplinsko komisijo v sestavi izključno predstavnikov SZS (organizacije torej, ki izreka in izvrši disciplinsko sankcijo) bi lahko predstavljalo tudi kršitev pravice športnika do poštenega sojenja/obravnave, ki je ena temeljnih človekovih pravic. Kakor je pred nedavnim v zadevi Rza proti Turčiji ugotovilo Evropsko sodišče v človekove pravice je sestava arbitražnih razsodišč nacionalnih panožnih zvez, zlasti kadar prosilci nimajo dostopa do sodnega pritožbenega organa, bistvenega pomena pri presoji morebitnih kršitev pravice do poštenega sojenja.

V celotni zgodbi se je oglasil tudi matični klub tekmovalca, ki je pojasnil, da je šlo za tekmovalčevo izjavo, ki je nesprejemljiva “in v celoti v nasprotju z etičnimi in športnimi merili, ki jih zagovarja in zastopa klub”.

Zanimivo bi bilo vedeti in videti, katera so ta “etična merila”, ki jih je tekmovalec prekršil, saj niso nikjer objavljena. Če je govora o tekmovalčevi izjavi, je jasno, da je klub uporabil “ščit” etike kakor patetično opravičilo za drakonsko kaznovanje tekmovalca. Naj vsak bralec sam presodi, ali Timijev zapis predstavlja kršitev pravil obče etike.

Športni filozof dr. Milan Hosta glede kršitev etičnih pravil v tem primeru pravi tako: “Izjava, s katero je športnik na primeren način, v osebnem jeziku, sporočil javnosti svoje mnenje, po mojem mnenju nikakor ne krši etičnega pravilnika, sploh pa ne blati dobrega imena zveze kot nosilne organizacije, ki promovira in organizira smučarske skoke. Če tekmovalec, profesionalni športnik, javno izrazi, kakšni so bili njegovi cilji in da ni zadovoljen z načinom dela ter meni, da bi lahko bilo bolje, a sistem dela ne omogoča alternativnih izboljšav, je to v utilitarnem smislu celo koristno za zvezo, da uzre težavo oziroma se začne resno ukvarjati s tem, zakaj ni pričakovanih rezultatov, ki so pravzaprav edino merilo odličnega dela, ki dajejo ugled športni instituciji. Tako kot s strani zveze, je tudi s strani športnika, kar izrecno poudarja Timi Zajc, v rezultate bilo vloženega veliko dela, a to delo ni obrodilo pričakovanih sadov. Zato je javni klic k prevzemu objektivne odgovornosti trenerja povsem na mestu. Ob tem pa eksplicitno športnik pove, da velja znotraj zveze oz. ekipe stroga hierarhija vlog, ki ti ne omogoča izražanja in uveljavljanja individualnih potreb, kar bi bilo v tako specifičnem športu pričakovati in bi morala biti stopnja prilagodljivosti trenažnega procesa že v izhodišču visoka. Tudi z vidika normativne etike je ukrep pretiran in kaže na izjemno avtoritarno držo vodstva, ki je nikakor ne bi bilo dobro sprejeti kot univerzalno pravilo v primerih, ko profesionalni športnik javno izrazi svoje mnenje in ga na podlagi tega izključijo iz tekmovanja in mu onemogočijo dobro opravljati svoj poklic. In naj nazadnje omenim še etiko vrlin. Tu je športnik pokazal pogum, da je stopil pred javnost in resnicoljubno izrazil razočaranje nad lastnimi rezultati in z ambicijo po izboljšavah poklical k odgovornosti prvega trenerja, ki dejansko z vlogo tako odgovornost tudi ima.”

V javnosti so se ob tem primeru pojavile primerjave s konfliktom med Zlatkom Zahovičem in Srečkom Katancem na Svetovnem prvenstvu v nogometu v Južni Koreji leta 2002. Vendar je med obema primeroma bistvena razlika. Namreč, v primeru Katanca in Zahoviča je slednji selektorju zabrusil, da lahko kupi njega in Šmarno goro. Gre torej za neposredno žalitev.

Timijev poziv pa ne vsebuje nikakršnih elementov žalitve. Če je bil kdo užaljen, to seveda ne bi smelo igrati vloge pri odločanju o ukrepih zoper Timija.

Športnik v brezizhodni situaciji

Je potemtakem možno zaključiti, da je izključitev tekmovalca iz reprezentance na Svetovnem prvenstvu primeren in sorazmeren ukrep? Gre za najhujšo sankcijo, ki tekmovalca prizadene tako po tekmovalni plati, kakor tudi finančni (morebitni zaslužek iz naslova nagradnega sklada, od sponzorjev ter vpliv na javno podobo tekmovalca).

Kaj torej sploh preostane tekmovalcu kakor s sklonjeno glavo in s stisnjenimi zobmi izreči opravičilo, ki pa niti ni prostovoljno, temveč gre za sankcijo – disciplinski pravilnik SZS namreč predvideva, da “se lahko poleg glavne disciplinske sankcije vedno izreče tudi stranski ukrepi pisnega opravičila v sredstvih javnega obveščanja”[1] (v luči navedenega je Timijevo opravičilo pred izrekom sankcije pomenljivo). Sankcija, ki govori sama zase. Da se pokaže, kdo ima tukaj prav. Objava odločitve disciplinske komisije kot taka doseže širšo zainteresirano javnost (predvsem upoštevajoč objave v medijih); zato dodatno (zapovedano!) opravičilo ne more služiti drugemu kakor izkazovanju moči. Sistem, ki nikakor ne spodbuja tekmovalcev, temveč jih kvečjemu nadzira in ukalupi. 


[1] 7. člen Disciplinskega pravnika Smučarske zveze Slovenije

One thought on “Timijeva vnaprej izgubljena tekma

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

You may use these HTML tags and attributes:

<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>