Ignoranca

Blaž Tomažin Bolcar

Latinski rek »Ignorantia iusris nocet« oziroma v prevodu nepoznavanje prava škoduje, v pravu razlagamo na način, da nepoznavanje prava škodi in se torej ob kršitvah pravnega reda enostavno ni mogoče sklicevati na nepoznavanje zakonov. Vendar tokrat ignorance ne pojmujemo v pomenu nepoznavanja, temveč v smislu neupoštevanja. Sicer pa je ignoranca prav zagotovo škodljiva v obeh pomenih.

Ton ignorance v prvi meri opredeljuje dnevna politika, ko neuradno vsi vedo oziroma vemo vse, uradno pa se ne zgodi nič. Devet kontroverznih prodaj Mercatorja, gradnja športnega parka Stožice, številni javni razpisi, oddaja stavbe NPU in še ogromno primerov, ko je najmanj strokovna javnost s posameznega področja zelo dobro poznala dogajanje in njihove glavne akterje, a storjeno ni bilo nič. V zdravstvu se celo odkrito govori o lobijih in pritiskih, ki se izvajajo na vsakokratnega ministra in ostale snovalce zdravstvene politike, vendar nihče ne spregovori o imenih. Tudi zato se takšno stanje nadaljuje in predvsem vliva pogum izvajalcem pritiskov. Na tovrsten način ignoranca pridobiva svojo legitimnost.

Filozofija ignorance se iz področja politike prenaša na celotno družbo. Javne osebnosti iz gospodarskega in političnega sveta (predvsem v državni lasti) se na dnevni ravni zapletajo v neresnice, konflikte interesov in celo podkupovanja. Večina se iz takšnih situacij tudi uspešno izvleče, a le po preteku zadovoljive količine časa. Družba slednje očitno tolerira oziroma ignorira. V razvitih državah pa so standardi bistveno drugačni. S tem ne mislim, da so v drugih okoljih imuni na nečednosti, temveč na to, da se slednje od trenutka razkritja bistveno uspešneje rešujejo.

Duh ignorance je moč čutiti tudi v odnosu velikih in prepoznavnih blagovnih znamk do svojih (potencialnih) strank. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste od družbe, s katero imate sklenjeno npr. tipsko pogodbo za opravljanje storitev, doživeli hladen tuš, ko ste jih najbolj potrebovali? Kot pri težavah z internetom, zavarovanjem avtomobila ali podobno. Nič hudega se jim ne zdi, če ste nezadovoljni, ali celo puščeni na cedilu. Medtem ko v tujini ob nevšečnostih ponudijo dodatno brezplačno ugodnost in opravičilo, se pri nas navadno le izgovorijo na sodelavca ali napako v sistemu.

Žalostno, da je, razen v primeru redkih izjem, ignoriranje nezanimivih ali nepomembnih vsebin postala redna poslovna praksa. Verjetno v prepričanju, da se bodo stvari uredile in izginile same od sebe. Ravno nasprotno, s tem dajemo tovrstnim vsebinam dodatno težo tudi v primerih, ko je dejansko nimajo.

Predvsem pa ne razumem in tudi ne morem razumeti takšne poslovne (če že ne celo obče) kulture. Podjetja bi, še posebej v času vse močnejše konkurence, morala vlagati v odnose s (potencialnimi) strankami. Toliko bolj, če gre za dobro stoječa podjetja. Navadno pa se slednja na vrhu svojega uspeha obnašajo ravno obratno; kot nepogrešljiva, vendar pa bi na večjem trgu že zdavnaj propadla. S takšno filozofijo poslovanja povsem razumem, zakaj se načela korporativnega upravljanja družb odbijajo od zidov in le stežka prodrejo v pisarne odgovornih. Vse se namreč začne pri osnovah. Ignoranca, nobena od zgoraj omenjenih, pa nima prostora pri urejenem človeku.

Članek je bil objavljen v spletni ediciji revije David in tiskani izdaji številka 12, letnik 2014, na spletu ga najdete tukaj.