Ob prebiranju zapisa v zadnji Sobotni prilogi (»Moč sodišča«, 10. 11. 2018) me je spreletel srh. S kakšno lahkotnostjo je avtorica javno »obsodila« nekoga, ki ga je sodišče ravnokar spoznalo za nedolžnega. In to brez neke poglobljene razprave in analize, ampak kar po občutku. Ne samo, da je – kot sama navaja v članku – že ko je izvedela za incident, zanemarila domnevo nedolžnosti; tudi ugotovitve sodišča, ki temeljijo med drugim na strokovnih mnenjih izvedencev, očitno zanjo nimajo teže.
Kritičnemu bralcu se kar sama ponuja primerjava med neizmerno močjo sodišča in medijev. Slednji te lahko, prav tako kot sodišče, čez noč »obsodijo«. Za razliko od sodišča pa za medijsko obsodbo ni potreben postopek, ki obdolženemu oziroma obtoženemu nudi ustrezne pravice in varstva.
Sam postopka v zadevi Radan ne poznam bolj, kakor je bil predstavljen v medijih. Niti s tem zapisom nočem nikogar izpostavljati. Hočem opozoriti le na neprimernost zapisa. Res je, da imamo v naši Ustavi zagotovljeno pravico do svobode govora, vendar tega ne gre jemati tako zlahka. Kritika, ki ni konstruktivna, ne koristi nikomur.
Navkljub oprostilni sodbi, ki seveda še ni pravnomočna, se avtorica sprašuje, ali gre za nedovoljeno evtanazijo ali navaden umor. Ravnanje Radana naj bi bilo podobno »kot bi – če bi bil navaden kriminalec – z brzostrelko streljal v nezavestno žrtev.« Druge možnosti ne dopušča. Sprašuje se tudi, kaj šteje več – »mnenje zdravniške stroke (v UKC sta bila dva interna nadzora) ali presoja (laičnega) sodišča?«, ter »Kako verodostojni so sploh organi odkrivanja in pregona, če njihova ovadba in obtožnica, ki je plod dolgotrajnega zbiranja dokazov, na sodišču pade?«
Ravno iz takšnih vprašanj veje neizmerna lahkotnost in pavšalnost zapisa. Sodišče vedno (ko samo nima ustreznih strokovnih znanj) odloča o zadevi na podlagi mnenj izvedencev. Laičnost odločanja je torej izključena (ob predpostavki dobrega dela izvedencev – sicer pa so pritožbena vrata široko odprta). Organov odkrivanja in pregona seveda nimamo zato, da bi sodili. Imamo jih za to, da sodišču predložijo dovolj dokazov, da obtoženca spozna za krivega. V nasprotnem ga sodišče mora oprostiti. Gre za eno temeljnih ustavnih jamstev v kazenskem pravu, in sicer domnevo nedolžnosti.
Če bi sledili namigu avtorice, bi se morale vse kazenske ovadbe zaključiti z obsodilno sodbo in sodišč sploh ne bi potrebovali.
Pri tem seveda ne upošteva dejstva, da se obdolženi v predkazenskem postopku praktično sploh ne more učinkovito braniti, temveč se prava obramba začne šele v fazi glavne obravnave, ko lahko obtoženi predlaga izvedbo svojih dokazov in izpodbija dokaze tožilstva.
Zanimivo bi bilo videti njeno mnenje v primeru, ko bi se sama znašla na zatožni klopi.
Mediji in ostala strokovna javnost MORAJO javno opozarjati na napake oziroma pomanjkljivosti (sodnega) sistema, glede tega ne sme biti nikakršnega dvoma. Naš (pravo)sodni sistem ima številne pomanjkljivosti in napake, kar je bilo nazadnje videti v primeru nespoštovanja odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice s strani Vrhovnega sodišča RS (kasneje so svoje stališče preklicali oziroma omilili). Vendar pa dotični in podobni zapisi ne prispevajo k napredku slovenskega sodstva, temveč zgolj k hujskaštvu in spodkopavanju njegovega ugleda.