Po izpadu NK Rogaška v najnižji rang tekmovanja zaradi nepridobitve licence s strani Nogometne zveze Slovenije (NZS) se zastavlja vprašanje veljavnosti pogodb sklenjenih med klubom in igralci članskega moštva oziroma člani trenerskega štaba.
Odločitev NZS glede nepodelitve licence NK Rogaška za tekmovalno sezono 2024/25 zaradi neizpolnjevanja infrastrukturnih, športnih, pravnih in finančnih A-kriterijev za podelitev licence je dokončna. To pomeni, da so se nogometaši in člani trenerske ekipe, ki so imeli s klubom sklenjene večletne pogodbe, znašli v situaciji, ko niso vedeli, kakšen je njihov pogodbeni statuts. Klub pa je od njih zahteval izpolnjevanje pogodbenih obveznosti.
Zastavlja se torej vprašanje – so igralci in trenerji še zmeraj pogodbeno zavezani svoje storitve nuditi klubu, čeprav bo slednji nastopal v amaterskem/neprofesionalnem tekmovanju? Je pogodba sploh še veljavna oziroma ali jo lahko prekinejo iz utemeljenega razloga?
Nogometni klub in profesionalni igralec nogometa oziroma profesionalni nogometni trener sta pri sklepanju profesionalne pogodbe o igranju/treniranju nogometa omejena s pravili Nogometne zveze Slovenije (NZS), Mednarodne nogometne zveze (FIFA) ter splošnimi načeli obligacijskega prava, določenimi v Obligacijskem zakoniku (OZ).
Standardna pogodba
Najprej je potrebno pojasniti, da pravila NZS, natančneje Pravilnik o registraciji in statusu igralcev (PRSI), klubu in igralcu nalaga sklenitev pisne pogodbe v obliki enotne pogodbe o profesionalnem igranju nogometa (Standardna pogodba). Slednja na nekaterih mestih vsebuje različne možnosti ter stranke na dveh mestih jasno napotuje k temu, da se odločijo za eno izmed ponujenih možnosti in izbiro ustrezno označijo (obkrožijo):
6. in 7. alineja prvega odstavka 3. člena Standardne pogodbe
Tretji in četrti odstavek 5. člena Standardne pogodbe
Ob upoštevanju PRSI lahko nogometni klub in igralec medsebojno razmerje uredita celo drugače, kot je določeno v OZ, razen če iz posamezne določbe OZ ali njenega smisla ne izhaja kaj drugega (2. člen OZ). Pri čemer pa razmerja v nobenem primeru ne smeta urediti na način, ki je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen).
Izguba licence ali izpad v nižji rang
Ne glede na jasna navodila v Standardni pogodbi žal pogosto prihaja do situacij, ko pogodbeni stranki nista dovolj skrbni in ne izbereta ene izmed citiranih možnosti. Med trajanjem njunega pogodbenega sodelovanja pa nastopi položaj, ki terja postopanje strank skladno z njuno izbiro. V zvezi s tem poglejmo hipotetičen primer, ki se lahko pojavi:
Nogometni klub in igralec sta se dogovorila za sklenitev pogodbe o profesionalnem igranju nogometa v prvi slovenski nogometni ligi za obdobje treh sezon. Pogodbo sta sklenila v obliki Standardne pogodbe, pri čemer v tretjem in četrtem odstavku 5. člena slednje nista obkrožila ene izmed možnosti. Ob koncu prve sezone je nogometni klub dosegel 4. mesto na lestvici, kar je pomenilo obstanek v prvi ligi. Vendar pa zaradi neizpolnjevanja športnih, finančnih in pravnih kriterijev ni prejel licence za nastopanje v prvi ligi. Klub je zato izpadel iz prve lige in bil uvršen v najnižji rang tekmovanja (neprofesionalna raven). Med strankama se kot posledica opisane situacije pojavi spor glede veljavnosti pogodbe, saj si jo razlagata različno: i) klub trdi, da je pogodba še v veljavi, saj ni določeno kaj se zgodi v primeru izgube licence oziroma izpada v nižji rang; ii) igralec pa nasprotno zatrjuje, da je pogodba prekinjena zaradi izpada v najnižji rang tekmovanja (zaradi izgube licence).
Odsotnost izbire ene izmed možnosti z objektivnega vidika dopušča različne interpretacije. Šele uporaba razlagalnih pravil določenih v 82. členu OZ nas pripelje do smiselnega zaključka in enopomenske razlage sicer spornega določila. Dejstvo je, da gre pri tretjem in četrtem odstavka 5. člena Standardne pogodbe med nogometnim klubom in igralcem za sporno določilo, ki glede na kontekst, v katerem sta oblikovana, objektivno dopušča vsaj dve različni razlagi.[1]
Pomembno je razumeti voljo strank ob sklepanju pogodbe
Primarno je pri razlagi omenjenega določila uporabiti jezikovno razlago (prvi odstavek 82. člena OZ).[2] Vendar pa slednja v predmetnem primeru ne more privesti do smiselnega in posledično pravilnega zaključka. Pomembno je namreč razumeti voljo strank ob sklepanju pogodbe.
Za rešitev pravnega problema v konkretni situaciji je bitveno primernejša uporaba namenske razlage, s katero bo moč doseči enopomensko, smiselno razlago. Namen pogodbenega sodelovanja med nogometnim klubom in igralcem je bilo igranje slednjega za klub v prvi slovenski nogometni ligi. Igralec je bil na podlagi sklenjene pogodbe dolžan zagotavljati svoje storitve igranja nogometa klubu v prvi slovenski nogometni ligi, klub pa je bil dolžan zagotoviti vse potrebne pogoje za obstanek v prvi slovenski nogometni ligi, med katerimi je tudi pridobitev ustrezne licence. Igralec je svoje obveznosti v celoti izpolnil. Članska ekipa kluba (igralci, med katerimi je bil tudi igralec, in člani strokovnega štaba) je slednjemu tudi zagotovila obstanek v prvi ligi. Nasprotno pa klub svoje obveznosti ni izpolnil. Ni namreč zagotovil licence za nastopanje v prvi ligi in posledično izpadel v najnižji (neprofesionalni) rang tekmovanja.
Ne glede na to, da tretji in četrti odstavek 5. člena Standardne pogodbe nista jasno določala posledice v primeru izpada v nižji rang oziroma nepridobitve licence, je ob uporabi namenske razlage zaključek jasen: 1.) pogodba je zaradi nepodelitve licence prekinjena; 2.) igralec je prosti igralec; 3.) klub ob sklenitvi pogodbe igralca z drugim klubom ni upravičen do odškodnine.
V primeru, ko pogodbeni stranki ne izbereta ene izmed pogodbenih možnosti predvidenih za primer izpada v nižji rang tekmovanja, bi bilo mogoče zaključiti (glede na okoliščine posameznega primera), da je takšna pogodba še v veljavi izključno v primerih, ko govorimo o izpadu oziroma nazadovanju v nižji rang tekmovanja zaradi nedoseganja športnih rezultatov (torej športni izpad iz tekmovanja). Vsak nogometaš oziroma član strokovnega štaba mora računati s takšno možnostjo nazadovanja (ali pa jo izrecno izključiti). Ni pa mogoče in tudi življenjsko od nogometaša oziroma člana strokovnega štaba zahtevati, da predvidi možnost, da klub ne bo izpolnjeval svojih organizacijskih in pravnih obveznosti ter posledično ostal brez licence. To najverjetneje tudi ni namen urejanja predmetne klavzule v pogodbi.
Ob tem na predstavljen zaključek odkazuje tudi dejstvo, da sta klub in igralec sklenila pogodbo za profesionalno igranje nogometa, medtem ko se v Sloveniji s profesionalnim igranjem nogometa ukvarjajo predvsem igralci v prvi ligi, medtem ko druga liga oziroma nižji rangi tekmovanja ne predstavljajo profesionalizma. Profesionalec je namreč igralec, ki ima s klubom sklenjeno pisno pogodbo in prejema višje plačilo kot so njegovi dejanski stroški za igranje nogometa (drugi odstavek 3. člena PRSI). Če dopuščam možnost, da je vse igralce klubov v prvi slovenski nogometni ligi mogoče uvrstiti v to kategorijo, je odstotek takšnih igralcev v drugi ligi izredno nizek, v nižjih ligah pa praktično zanemarljiv: po podatkih NZS je imel na dan 27. 6. 2024 samo en igralec sklenjeno pogodbo s klubom, ki je v sezoni 2023/2024 nastopal v tretji ligi (pregled pogodb med igralci in klubi ostalih lig na dan 27. 6. 2024).[3] V četrti ligi profesionalcev sploh ni.
Tako je že ob upoštevanju 82. člena OZ moč priti do ustrezne enopomenske razlage spornega tretjega in četrtega odstavka 5. člena Standardne pogodbe. Po opravljeni razlagalni analizi sporna odstavka nista več nejasna, ker se razlagata zgolj na en način, zato do uporabe 83. člena OZ, ki določa, da se v primeru, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana s strani ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagajo v korist druge stranke, niti ne more priti.[4] Kljub temu pa bi tudi ob uporabi te določbe prišli do iste enopomenske razlage. Sploh glede na to, da je klub tista stranka razmerja, ki igralcu ponudi v podpis že pripravljeno pogodbo.
Nezmožnost izpolnitve in spremenjene okoliščine
Z izgubo licence in izpadom kluba v četrto ligo torej na strani kluba nastopi nezmožnost izpolnitve obveznosti do igralca. Do izpada slednjega namreč ni prišlo iz športnih razlogov, ki so podvrženi tveganjem po naravi stvari, pač pa zaradi administrativnih razlogov, ki so v izključni pristojnosti kluba in igralec nanje ne more vplivati (117. člen OZ). Sočasno je podana tudi nemožnost izpolnitve s strani kluba, saj zaradi nepridobitve licence ne more zagotavljati igranja v prvi ligi; tudi za to odgovarja klub.
Izguba licence in posledičen izpad kluba v četrto ligo predstavlja tudi okoliščino, zaradi katere ni več mogoče doseči namena pogodbenega sodelovanja v tolikšni meri, da pogodba ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank (tako kluba kot igralca) in posledično igralcu omogoča zahtevati razvezo pogodbe (112. člen OZ). Upoštevaje načelo dobre vere ter poštenja nikomur ni mogoče v naprej pripisovati malomarnosti in nekompetentnosti. Tako tudi igralcu ni mogoče očitati, da bi moral ob sklenitvi pogodbe upoštevati morebitno nekompetentnost kluba, ki ga z neustreznim ravnanjem lahko spravi v nižji rang tekmovanja. Izjeme je v pravu potrebno razlagati restriktivno in ker je izguba licence posledica (težke oblike) odgovornosti kluba, nekompetentost slednjega ni mogoče šteti v breme igralcu.
Klub in igralec lahko tako skleneta sporazum o prenehanju pogodbenega sodelovanja. Sicer pa je igralec upravičen odstopiti od pogodbe in zahtevati povrnitev škode oziroma podati zahtevek za razvezo pogodbe.
Previdnost pri pogajanjih in vsebini pogodbe
Vsem deležnikom v svetu nogometa (igralcem, klubom in trenerjem) se zato predlaga previdnost v postopku pogajanj in temu sledeči sklenitvi pogodbe. Pozorno naj preverijo vsebino pogodbe in izpolnijo vse dele pogodbe. Poleg določil pogodbe, ki se nanašajo na plačilo in dodatke, naj poskrbijo tudi za pravilno izpolnitev drugih delov Standardne pogodbe, da bodo ustrezali dogovorjenemu.
Pogodba naj bo pripravljena na način, da bodo v primeru izgube licence, izpada v nižji rang tekmovanja ali nastopa drugih predvidljivih dogodkov jasno določene pravice in obveznosti strank pogodbe. Morebitni potencialni spori tako ne bodo terjali dodatnega razlaganja (angažiranja pravnih strokovnjakov), strankama pa v zvezi s tem ne bodo nastajali dodatni stroški. Poleg tega bo, kar je najpomembneje, pogodbeni položaj igralca v takšnem primeru jasen in ne bo dopuščal različnih interpretacij.
[1] VSRS Sodba III Ips 11/2018-3 z dne 17. 12. 2019 v 23. točki obrazložitve.
[2] Prav tam v 22. točki obrazložitve.
[3] https://www.nzs.si/Doc/Info/Pregled%20pogodb%20med%20igralci%20in%20klubi%20ostalih%20lig%20na%20dan%2027.06.2024.pdf
[4] VSRS Sodba III Ips 25/2019 z dne 22. 10. 2019 v 12. točki obrazložitve.