Ob novih uspehih Slovenije na Olimpijskih igrah, kjer so imele ključno vlogo pri osvajanju medalj športnice, se v javnosti pojavljajo izjave ter mnenja, ki želijo minimizirati kakršenkoli uspeh ali celo zgolj pojavnost žensk v športu. Se torej res zavedamo, za kakšen delež športnih uspehov so zaslužne športnice?
Po zgodovinski osvojitvi zlate in bronaste medalje na ženski tekmi v smučarskih skokih na ravno zaključenih igrah smo med drugim na družbenih omrežjih lahko zasledili zapis: »Ženski šport je perverzija.« Navzlic izjemno topli dobrodošlici naših skakalk v domovini in po moji oceni nasploh pozitivnem odzivu ter veselju ob uspehih, moramo nujno nasloviti tudi tovrstne izjave.
Šport, najpomembnejša postranska stvar na svetu, je bil sprva res v domeni moške populacije. V daljni preteklosti bi zato gotovo našli prenekatere posameznike, ki bi se strinjali z nenaravnostjo in odklonskostjo ženskega športa. Sodelovanje na antičnih olimpijskih igrah je bilo tako v začetku omogočeno zgolj svobodnim moškim, kljub temu so se ženske že v tistem obdobju v manjšem obsegu lahko športno udejstvovale (tekmovanje v teku na festivalu v čast boginje Here).[1] Tudi na olimpijskih igrah moderne dobe ženske sprva niso imele pravice nastopa. Prvič so lahko nastopile leta 1900 v Parizu, vendar ne v vseh panogah. Nabor slednjih se je postopoma povečeval vse do današnjega obsega. Nasprotno je bila ženskam udeležba na zimskih olimpijskih igrah omogočena že na prvih igrah v Chamonixu leta 1924.[2]
V svoji borbi za (vsaj) sedanji položaj v športu, so morale ženske premostiti mnoge ovire in marsikaj pretrpeti. Nazoren primer tega je Katherine Switzer, ki se je kljub prepovedi leta 1967 v družbi svojega fanta in trenerja udeležila bostonskega maratona. Njen nastop je večina udeležencev pozdravila z navdušenjem, kar pa ne moremo trditi za direktorja maratona Jocka Sempleja, ki jo je fizično in verbalno napadel. Ženskam je bila udeležba dovoljena šele pet let po tem dogodku.[3]
Dve strani istega kovanca, a obe spoštljivi
Kako bomo torej v letu 2022 obravnavali stališče, da je ženski šport perverzija? Stališče, ki že samo po sebi nakazuje na to, da je z ženskim udejstvovanjem v športu nekaj narobe. V luči zgodovine in vsega zgoraj navedenega so vsakršna mnenja, ki označujejo ženski šport za perverzen, omalovažujejo ukvarjanje žensk s športom oziroma kakorkoli prezirajo nastopanje žensk v športu, posebej žaljiva, diskriminatorna in obsojanja vredna. Ker je perverzno tisto, kar je nasprotno družbenim normam,[4] lahko kot take opredelimo zapise in izjave, nikakor pa ne ženski šport sam po sebi! Civilizacijski razvoj je pogostost takšnih mnenj v večini odpravil, glede na posamezne spletne objave je moč ugotoviti, da na žalost ne tudi popolnoma izničil.
Ob tem je na mestu poudarek, da so različna mnenja vedno dobrodošla in koristna, saj nam razkrijejo tudi drugo stran »istega kovanca«, ki je drugače morda sploh ne bi zaznali. Mnenja so lahko ostra ali kritična v nobenem primeru pa ne smejo biti diskriminatorna, sovražna, žaljiva. Tudi, če so drugačna, morajo biti spoštljiva in kulturna. Sicer lahko privedejo do položaja, ko gre za t. i. sovražni govor – izraz kakršnekoli diskriminatorne interakcije in vedenja do osebe, ki temelji na njenih osebnostnih lastnostih (npr. spol, rasa, vera …).[5]
Sovražni govor?
Kvalifikacijo ženskega športa kot perverznega lahko glede na predstavljeno definicijo sovražnega govora zagotovo uvrstimo v njegov okvir. Gre namreč za nazorno žalitev, diskriminacijo in izraz nestrpnosti v odnosu do žensk. V slovenskem pravnem redu sovražni govor natančno ni opredeljen, vendar že iz 63. člena Ustave Republike Slovenije izhaja, prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.[6] Prav tako so v 297. členu Kazenskega zakonika kot prepovedana opredeljena dejanja, ki jih lahko uvrstimo v okvir sovražnega govora. Navedeno kaže, da je podajanje takšnih izjav ne samo nesprejemljivo in nemoralno, pač pa tudi v nasprotju z veljavno slovensko zakonodajo.
Da je tudi ženskam omogočeno nekaj, kar bi jim moralo biti že od samega začetka – svobodna odločitev o športnem (ne)udejstvovanju – je moralo torej preteči ogromno časa. V tem »boju« so prestale marsikaj, nekatere med njimi so to občutile celo na lastni koži, kot na primer Katherine Switzer. Bistveno je, da je seštevek vseh prizadevanj ob sočasnem družbenem razvoju privedel do točke, ko je označevanje ženskega športa kot perverznega popolnoma nesprejemljivo, deviantno in neprimerno.
Če ženske še vedno ne bi imele pravice do nastopanja na tekmovanjih, Slovenija ne bi imela olimpijskih junakinj Urške Žolnir, Tine Maze, Petre Majdič, Tine Trstenjak, Janje Garnbret, Urše Bogataj in Nike Križnar. Slovenija še vedno ne bi imela niti ene zlate medalje na zimskih Olimpijskih igrah. Tudi skupno so ženske prispevale več kot polovico slovenskih zlatih olimpijskih medalj! Prav tako se ne bi ponašali s kristalnimi globusi in dvema zaporednima naslovoma svetovne smukaške prvakinje Ilke Štuhec, medtem ko v Sloveniji nimamo smukaške proge. Si predstavljamo, koliko manj veselja, povezanosti in nasmehov bi bilo prisotnih v naši družbi, če ne bi imeli žensk v športu?
Naštevali smo le tiste, ki spadajo v sam svetovni vrh. Pri tem velja poudariti in se zavedati, da vsak športnik želi na najvišjo stopničko, le nekaterim to dejansko uspe, kar pa ne pomeni, da tekmovanje ostalih ni vredno prepoznavnosti in omembe. Ravno nasprotno. Udejstvovanje žensk v športu bi moralo biti dandanes samoumevno in nekaj povsem normalnega za vsakogar. Brez pomislekov in vsakršnega kančka dvoma! Nobenega smiselnega razloga ni, da bi bile ženske v kontekstu športa obravnavane drugače. Iskreno si zato želim, da bi tudi (verjamem, da sicer) majhen delež posameznikov, ki ima o tem drugačno mnenje, čim prej prišel do istega spoznanja: Vsi – ženske in moški – imajo pravico do športnega udejstvovanja.
____________