V letu 2026 je v Sloveniji stopila v veljavo nova zakonodaja[1] o ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, ki na novo določa pogoje za vstop, ostanek in izstop iz sistema normiranih odhodkov ter uvaja progresivno obdavčitev normirancev. Ta zakonodaja prinaša pomembne spremembe že od 1. januarja 2026 naprej, saj so pogoji za vključitev in nadaljevanje v sistemu spremenjeni, hkrati pa so določena strožja pravila za ponovni vstop v ta sistem. Spremembe zakonodaje bodo, kakor pojasnjeno, imele velik vpliv predvsem na kolektivne športe.
Skladno z novo ureditvijo morajo tisti, ki želijo ostati ali postati normiranec – to je samostojni podjetnik, ki davčno osnovo ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov – izpolnjevati stroge prihodkovne meje za leto 2026 (do 120.000 eur za polne s.p. in do 50.000 eur za popoldanske s.p.) ter izpolnjevati pogoj neprekinjenega zavarovanja. Obenem pa je možnost ponovnega vstopa v sistem normiranih odhodkov omejena šele po več kot petih davčnih letih od izstopa ali prenehanja dejavnosti, kar ustvarja obsežne posledice za mobilnost in karierni razvoj samostojnih strokovnjakov in športnikov.
Vpliv sprememb na šport
Za športnike in športne organizacije so spremembe normiranega sistema poseben izziv, ki neposredno vpliva na konkurenčnost športnih dejavnosti. Slovenski klubi in športniki se namreč pogosto soočajo z realnostjo, kjer finančni trg ne zmore podpreti konkurenčnih plač in pokritja stroškov kakovostnih igralcev, kar je že v preteklosti omejevalo mednarodno tekmovalnost domačih športnih kolektivov.
Klubi so doslej vsaj deloma lajšali ta problem z angažiranjem športnikov kot normirance, kar je omogočalo višja neto izplačila in zmanjšano davčno obremenitev v primerjavi z redno zaposlitvijo. Ta ureditev je bila skoraj pravilo v kolektivnih športih, kjer so športniki redko formalno zaposleni, temveč delujejo kot samozaposleni z normiranim statusom.
Z novimi pravili pa so pogoji za nadaljevanje normiranega statusa, predvsem za ponovni vstop v sistem po izstopu, postali izjemno restriktivni. Športnik, ki zapusti državo in s tem za določen čas zapre svojo dejavnost ali izstopi iz sistema, pogosto ne bo mogel ponovno vstopiti v ta sistem, če od izstopa ne mine več kot pet let. Tak scenarij je povsem običajen v športnem življenjskem ciklu – nogometaši, košarkarji in drugi športniki pogosto nastopajo v tujini, nato pa se vrnejo v domovino. Pri tem takšen posameznik zaradi nove ureditve ne more ponovno uveljavljati statusa normiranca, kar pomeni, da bo za slovenske klube predstavljal bistveno večji strošek na trgu dela kot bi ga sicer, kar neposredno zmanjšuje njihovo konkurenčnost.
Poleg tega nova zakonodaja uvaja progresivno dohodninsko obdavčitev normirancev: do določene meje je obdavčitev še 20 %, vendar del, ki presega prag, obdavčijo po 35 % stopnji, kar pomeni dodatno davčno breme za tiste z višjimi prihodki. Takšna ureditev je bistveno manj ugodna kot dosedanja pavšalna obdavčitev in lahko vodi do povišanih davčnih obveznosti športnikov in strokovnih sodelavcev, kar je še posebej problematično v športnih panogah, kjer se prihodki iz naslova klubskih pogodb in trženja že tako gibljejo okoli meja za obstanek v sistemu.
Kako naprej
Spremembe normiranega sistema, ki so stopile v veljavo leta 2026, kažejo na to, da nova ureditev ni bila zasnovana z mislijo na specifične potrebe športa. Čeprav so nekatere spremembe morda bile mišljene kot del širšega davčnega in socialnega paketa, je jasno, da za športno panogo predstavljajo resne operativne in finančne izzive. Strožji pogoji za ponovni vstop v sistem normiranih odhodkov in uvedba progresivne obdavčitve povečujejo negotovost in davčno breme za športnike ter omejujejo sposobnost klubov, da konkurirajo na domači in mednarodni ravni.
Če se to stanje ne bo sproti prilagajalo z upoštevanjem realnih potreb športnikov in športnih organizacij, se lahko kakovost slovenskega športa še dodatno zniža, klubi pa bodo težje zagotavljali razvoj in zadržanje talentov. Zato se zdi nujno, da se pri prihodnjih razpravah o davčni in socialni zakonodaji upoštevajo specifičnosti športa kot dejavnosti, ki je značilno mednarodno mobilna, intenzivno profesionalna in občutljiva na davčne ter statusne spremembe.
Ob navedenem je nujno izpostaviti, da je šport kot panoga vse prevečkrat le nem opazovalec dogajanja v državi. Ob nenehnih spremembah zakonodaje, ki v bistvenem vplivajo na status športnikov in športnih organizacij, je presenetljivo, da se slednji ne oglasijo in postavijo za svoje pravice oziroma interese. Težko si predstavljamo, da bi naši športniki stavkali. Vsak si misli, da bi slednje škodovalo samo njim samim. Si predstavljate, da bi npr. Domen Prevc na vrhu zaletišča na velikanki v Planici sporočil, da stavka zaradi mačehovskega odnosa države do športa? Mogoče bi bilo potrebno kaj takšnega.
[1] Zakono o pravici do zimskega regresa ter prenovi normiranih odhodkov (ZPZR) Uradni list RS, št. 91/25