Zaključek leta praviloma vabi k refleksiji, k pregledu preteklih dogodkov in k razmisleku o tem, kako naprej.

Ko govorimo o športu, razprava skoraj vedno zdrsne k športnim rezultatom, prestopom, velikim tekmovanjem in drugim na videz bolj »zanimivim« temam. Bistveno redkeje, skoraj nikoli, pa se odpira vprašanje upravljanja športa. Tema se morda zdi suhoparna, a prav dobro korporativno upravljanje predstavlja temeljni pogoj za uspešno in trajnostno delovanje vsake organizacije. Športne organizacije pri tem niso izjema, ne le zato, ker se ukvarjajo z ekonomsko dejavnostjo, temveč zato, ker upravljajo z ljudmi, javnimi sredstvi, ugledom in pogosto tudi z otroki in mladimi.

Principi dobrega korporativnega upravljanja predstavljajo skupek pravil, standardov in dobrih praks, ki urejajo način vodenja, nadzora in odločanja v organizacijah. Temeljijo na transparentnosti, odgovornosti, integriteti, učinkovitosti, zakonitosti in pravičnosti. Njihov namen je zagotoviti jasno razmejitev pristojnosti med vodstvenimi in nadzornimi organi, preprečevati konflikte interesov, omogočati odgovorno upravljanje sredstev ter varovati interese vseh deležnikov. V športu pa ti principi dobijo dodatno razsežnost, tesno so povezani tudi s safeguardingom, torej z dolžnostjo organizacij, da aktivno varujejo telesno, psihološko in moralno integriteto športnikov.

Slovenijo je pred meseci dodobra pretresla afera v judu, ki je razgalila vso bedo upravljanja športne panoge, ki je Sloveniji v zadnjem desetletju prinesla številna odličja z največjih svetovnih tekmovanj. Primer ni razkril zgolj posameznih zlorab, temveč predvsem sistemski kolaps upravljanja: odsotnost učinkovitih mehanizmov zaznave nepravilnosti, pomanjkanje varnih in zaupanja vrednih poti za prijavo zlorab ter popolno neodzivnost oziroma neodločnost organov, ko so bile prijave enkrat podane. To ni zgolj vprašanje etike, temveč jasen znak, da panožna zveza ni vzpostavila niti osnovnih standardov dobrega upravljanja in safeguardinga.

V tem kontekstu je nujno poudariti tudi pomen safeguardinga v športu, ki danes predstavlja neločljiv del dobrega korporativnega upravljanja. Safeguarding ne pomeni zgolj odzivanja na že storjene zlorabe, temveč predvsem vzpostavitev preventivnega sistema, ki vključuje jasne kodekse ravnanja, obvezna izobraževanja trenerjev in funkcionarjev, neodvisne in zaupanja vredne prijavne poti, zaščito prijaviteljev ter hitro, strokovno in nepristransko obravnavo prijav. Mednarodni standardi, kot jih razvijajo Mednarodni olimpijski komite, Svet Evrope in institucije EU, izrecno poudarjajo, da je dolžnost športnih organizacij ustvariti okolje, v katerem so športniki, še posebej mladoletni, zaščiteni pred psihičnimi, fizičnimi in spolnimi zlorabami, pa tudi pred zlorabo moči in avtoritete. Primer iz juda jasno kaže, da odsotnost takšnega sistema ni naključna napaka, temveč neposredna posledica slabega upravljanja, v katerem odgovornost ni jasno določena, nadzorni mehanizmi ne delujejo, kultura molka pa prevlada nad dolžnostjo ukrepanja.

V kolikor pa se športne institucije ne morejo učinkovito spoprijeti z implementacijo mehanizmov safeguardinga to lahko naredi država ali celo sponzorji, in sicer na način, da svoje financiranje vežejo na pogoj vzpostavitve sistema safeguardinga. 

Še več, razkritja o društvih, ustanovljenih izključno za potrebe volilnih manipulacij znotraj panožne zveze, kažejo na globoko erozijo demokratičnih procesov in na zlorabo pravno-organizacijskih oblik za ohranjanje moči. Vse to se je odvijalo pred očmi javnosti, ob presenetljivo medlih in neodločnih odzivih vodilnih, kar dodatno spodkopava zaupanje v športne institucije.

Drugi primer, ki je prav tako požel veliko zanimanja javnosti, pa prihaja iz kolesarstva in se nanaša na potek mandatov voljenim funkcionarjem Kolesarske zveze Slovenije (KZS). V začetku decembra je javnost izvedela, da je vsem voljenim funkcionarjem mandat potekel že julija 2025. Pojasnila, ki so sledila, kažejo na elementarno nerazumevanje temeljnih pravil korporativnega upravljanja. Trajanje mandatov je jasno opredeljeno v statutu, temeljnem aktu vsakega društva ali zveze, in ga ne more podaljšati noben organ, niti skupščina. Edini pravno dopusten način je sprememba statuta. Posledično KZS od poletja 2025 do novih volitev v januarju 2026 deluje brez zakonitega predsednika. Gre za panožno zvezo v športu, ki je v izjemnem vzponu in ki bi prav v tem obdobju morala strateško in odgovorno kapitalizirati uspehe svojih športnikov.

V gospodarstvu si je težko predstavljati, da bi tovrstne situacije ostale brez takojšnjih in resnih posledic. V športu pa se, žal, ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov dobrega upravljanja takšne anomalije še vedno tolerirajo. Kako naj torej šport odvrže etiketo »prostočasne dejavnosti« in postane prepoznan kot resna, profesionalna in odgovorna gospodarska panoga?

Odgovor je neprijeten, a preprost: vse se začne in konča pri nas samih. Upravljanje športa je zgolj ogledalo kulture športne in širše javnosti. Dokler takšne prakse ne sprožijo dovolj močnega odziva članstva in širše javnosti, dokler volitve ne postanejo prostor resnične odgovornosti in dokler se zlorabe relativizirajo kot »notranje zadeve«, se nad njimi tudi nimamo pravice zgražati.